Danes ne vem prov...nič.

Me zanima, če bojo ljudje kdaj res izumili sredstvo za izbris neželenih spominov... Nekje sem slišala, da ima podoben učinek hipnoza, samo moraš pazit, da dobiš dobrega hipnotizerja. Če verjameš v te reči. Ne vem, danes se sprašujem, če bi si res izbrisala spomin, če bi si ga lahko... Verjetno ja. Čeprav potem nimaš izkušnje in si še naprej naiven. Čeprav po drugi strani...Eternal sunshine of the spotless mind? Nedolžnosti  nikoli več ne dobiš nazaj. Nikoli več nisi otrok, ni več tiste naivne prve ljubezni, ki ne postavlja vprašanj, ampak se brezglavo in celostno prepusti čustvom. Tega verjetno ne bom doživela nikoli več, ker sem postala oprezna. 

Itak bi se po mojem zgodilo enako, kot se je v filmu. Ne moremo kar tako zanemarit usode. Po mojem prideš slej ko prej nazaj, oziroma se soočaš s podobnimi izkušnjami, dokler ni konec. Ne vem res. Ne vem, če ni mogoče boljše probat različne zveze in se tako utrdit, da te na koncu noben razhod ne prizadene več. Samo ne, jaz tega nisem sposobna, ker se preveč navežem na ljudi.

Sej v bistvu ne rabim tipa. To je tako al tako samo nek glup družbeni konstrukt, ki nam je že kot otrokom vsiljen skozi risanke. Mogoče sploh nismo narejeni za to, da bi bili z eno samo osebo. Mogoče ima prav včerajšnji film iz petdesetih, ki pravi, da je dan tvoje poroke hkrati dan tvoje smrti. Smrt svobode. In je res. 

Jaz ne vem, sem zmedena... Ker hočem svobodo, ampak hočem tudi družino in ljubezen. Pismo ja, ne vem res več nič. Vsi temelji na katerih je bilo do zdaj zgrajeno moje življenje so v bistvu samo votli kartoni, ki so se podrli ob prvem večjem vetru. Zdaj sem v sredi vrtinca in ne vem kam se obrnit, ne vem kaj si mislit, ne najdem trdnih tal. Nočem, da ljubezen daje smisel mojemu življenju. Hočem znat bit sama s sabo. Ne rabim tujih rok, poljubov, seksa, pogovorov... Nočem rabit tega, nočem pogrešat. Hočem se posvetit karieri. Samo fora je v tem, da je škoda že narejena. Že moje rojstno znamenje je napačno za to, da ne govorim kako me je uničila risanka Labodja princesa. In če je že tako kot je, zakaj potem Dereka ni od nikoder? Če je konstalacija mojih zvezd odvisna od ljubezni, bi mi jo lahko tudi zrihtala, drugače ni fer. Ne vem kaj čaka... Bi se morala jaz najprej spremenit? 

Zakaj sem všeč vsem napačnim fantom? Zakaj sem ob tistemu edinemu fantu, s katerim vidim potencialno zvezo, zmedena? Zakaj me je skenslal iz svojega življenja? Verjetno tudi on ni pravi in je vse skupaj samo iluzija. 

Šit, res ne vem, zakaj se v prvi vrsti sploh zaljubimo. Zakaj je meni en fant recimo ful všeč in ob njem čutim vse potencialne telesne spremembe, medtem ko moja prijateljica ob njem ne čuti popolnoma nič? Zakaj so nam določeni samo določeni ljudje, zakaj si ne moremo na podlagi razuma izbrat primernega partnerja? Svet bi bil dosti lažji in lepši. In predvsem bi imel manj problemov. Eni bi rekli, da bi bilo manj zanimivo, ma to je samo izgovor. Jaz bi rajši imela dolgočasno in srečno življenje. 

Zakaj je ves svet okupiran z idealom o ljubezni? Zakaj se vse vrti okrog tega? Zakaj? Me dela kar jezno. Kaj ne bi bilo lepše, da bi bili sposobni maksimalno in izpopolnjeno uživat v lastni družbi? Mi teži, ker fanti v meni vidijo izpopolnitev njihovega življenja, v zameno pa mi niso sposobni dati tega kar jaz rabim, ker tistega najverjetneje niti nimajo. Če imajo pa se preveč bojim počakati in videti. Zato vse samo neki vlečem za nos, dajem lažna upanja, v resnici pa se jih vseh bojim, ker bi me vsak lahko spet prizadel. Pričakovanja so vedno zgrajena na tem, kar bi mi naredili za drugo osebo. In jaz bi naredila marsikaj, ker sem predobro vzgojena in imam v genih preveč čustev in empatije. Ni šans pa da najdem nekoga, ki bi mi bil vsaj delno podoben. Zakaj je vse tako nefer? Ne more univerzum naredit eno tako osebo, kot sem jaz, ki ima v sebi vse svetovno hrepenenje in jo potem pustit na suhem... Razen,če se ne za tem skriva nek globlji razlog in bi se morala sama od sebe preoblikovat v neko drugo bitje, neodvisno od drugih.  

V filmih so mi zmeri najbolj všeč ženski liki s preveč hrepenenji, ki so notri še vedno otroci za katere je treba skrbet (kot Sofi v I Origins ali Elektra v Love spet), ne vem zakaj se z njimi tako celostno poistovetim. Samo to so ženske obsojene na propad. Ja, so všeč fantom, ker so malo bolj drugačne, ampak na koncu je z njimi nevzdržno živeti. Na koncu propadejo in če jih ne pustiš, propadeš z njimi. Sej ne vem, če sem jaz v istem fohu z njimi... Se mi zdi, da sem premalo čarobna, da bi se lahko primerjala z njimi, samo po drugi strani z njimi najbolj čutim, najbolj jih poznam in so mi najbolj privlačne. Vem kaj hočejo, o čem sanjajo, kaj pričakujejo in kakšne so v svojem bistvu. Vem, da so razočarane. Kot sem jaz. 

Love (2014)

Travel like a king
Listen to the inner voice
A higher wisdom is at work for you
Conqering the stumbling blocks come easier
When the conqueror is in tune with the infinite
Every ending is a new beginning

https://www.youtube.com/watch?v=JOKn33-q4Ao (obsedena sem z njimi <3)

Prvič v življenju sem vidla film, ki ni bil film. Ta film je bil izventelesna izkušnja, spekter čustev, ki mi je sprožal nenadzorovane navale mravljincev na roki in je v sebi nosil univerzum moje notranje kompleksnosti. Jaz sem bla prikovana na sedež, popolnoma izgubljena in najdena hkrati. Ne, to ni bil film. To je bilo nekaj nepredstavljivega, nekaj novega, dobrega in grozno slabega hkrati. To je bila moja terapija. Ne vem, nimam besed sploh. 

Nikoli v življenju še nisem doživela česa takšnega.  

Na momente mi je šlo na jok od bolečine in neke čudne žalostne sreče hkrati. Od moje notranje melanholija, sentimenta in nostalgije hkrati. To sploh ni bil film, to je bilo moje življenje, moja zveza, moja ljubezen. In najbolj močna seksualna izkušnja, ker me je film do konca vzburil, ampak ne zaradi seksualnih prizorov, ne, to je bilo nekaj nad običajno spolnostjo. To je bila ljubezen. Tako kot njegov naslov. Še danes plavam v njegovi atmosferi, čutim še bolj kot včeraj. Ker včeraj je bilo preveč sveže. Nisem se znala kontrolirat in sem naredila stvari, ki jih sicer ne bi. Zato sem šla spat ob treh in še potem nisem mogla zaspat. Cel dan poslušam te pesmi in plavam v neki iluziji. Ljudje okrog mene se ne zavedajo kaj se mi dogaja v notranjosti. Hodim po cesti v nekem posebnem razpoloženju in poslušam. Noben ne ve, ljudje hodijo po običajnih vsakodnevnih opravkih in noben se ne zaveda, da jaz doživljam najbolj posebno izkušnjo v mojem življenju. Se počutim, kot da sem na kaki drogi. In imam potrebe, dosti njih. Ne vem točno kakšne, ampak vem, da si želim nečesa. Ful si želim bit razumljena. 

Muzika mi še v življenju ni tako zelo, popolnoma orgazmično pašala. Besede niso dovolj dobre, ne znam razložit tega vulkana, ki se razrašča v meni.

Čutim ta film z vsako celico svojega telesa. Čutim Electro, kot del sebe. Tako, kot sem čutila s Sofi v I Origins. Zadnje čase preveč močno čutim filme, tako zelo, da ni več zdravo. Zdrmajo me in ne morem več normano funkcionirat. Ne morem pisat, jest, spat. Edino kar lahko, lahko čutim. In čutim res ful. Je neopisljivo, to je tisti občutek pred vrhuncem..ko čakaš, da se ti zadovolji potreba in paše, hkrati tudi malo ne paše, ker čakaš zadoščenje in se dogaja da je..in je...in je...in je... In moja potreba ni zadovoljena. In sem v tem filingu gor, dol in čakam. Ne vem točno na kaj.

Po koncu filma sem pogledala prijatelja zraven sebe in sem vedla, da on ni čutil, ker nikoli ni bil v resni zvezi. Začel si je oblačit plašč in se mi je nasmehnil. Ampak jaz se nisem mogla, ker se mi je spremenilo življenje. Ker sem začutila esenco ljubezni. In ker sem dokončno ugotovila zakaj hočem ustvarjati filme. Take.  Potem sem mu rekla, da se počutim nerazumljeno. In je rekel, da ne razume. On je lahek in svoboden in jaz nočem bit tista, ki ga bo uničila. Zato sem se obrnila stran in se sprijaznila.

 

Razpadajoč souffle

I keep forgettin' we're not in love anymore
I keep forgettin' things will never be the same again
I keep forgettin' how you made that so clear
I keep forgettin' it all

Mo, hard. 

Učjeri sem dobila najbolj čuden sms. Sem že mislila, da se je kaj hudega zgodilo, da je bolan, ima otroka z drugo... In potem je prišel osebno in mi je povedal, da hodi z drugo. In to ne katerokoli drugo. Z njo. Z njo, za katero je najino celo zvezo govoril kako mu nič ne pomeni, kako jo je pozabil, kako nima nobenih čustev, kako s tako osebo že ne bi bil. V bistvu to ni govoril enkrat v daljni preteklosti, ne. Zdej, pred točno enim tednom. Sej ne da bi mi to rabil govorit, samo mi je vseeno. So ble še druge stvari o katerih ne smem pisat, ki naredijo to dejstvo še ful bolj problematično. 

Že ko me je spoznal, je bil zaljubljen v njo. Že takrat sem vedla, da sem zamenjava za neko drugo ljubezen. In kako naj se počutim zdej? 

Počutim se ku en šit. Čeprav vem, da se ne bi smela. Sej nisva več skupi. Sej vem, da je ona njegova edina prava ljubezen. Samo vseeno boli. Ne vem zakaj točno. Mogoče to nisem jaz, ni ljubezen, ampak je ego. Itak bo šlo mimo, ker do zdaj sem bla ok. Samo je pokvaril vse s tem, ko mi je prišel to v živo povedat. En sms bi bil dovolj. zaradi obiska je bilo vse bolj osebno in je dobilo večjo težo. Po tem, ko sem komaj hodila zaradi opekline in govorila s hripavim glasom od vnetja sinusov, ko je brat na kemoterapiji, imam pisateljsko blokado in ko se sprašujem, če sem kdaj sploh imela kakega pravega prijatelja al je bla vse iluzija. V tistem trenutku je prišel in mi povedal še to. 

Še dobro, da pijem vodo. Odkar jo pijem, se malo lažje soočam z vsem, ker mi čisti hormone. Imam občutek, da sem že najmanj dve leti v mojem sade-satiju po đotišu, tudi če naj bi se to prvič zgodilo okrog tridesetega leta. Traja pa sedem let, tako da če sem dve leti že notri, imam samo še pet peklenskih let. Jej. 

Zarad vode se kot zmešana držim zadnje niti pozitivizma in se ne prepuščam negativnim mislim. Delam vse za to, da pozabim. Hočem bit srečna. Ker vedno bolj vidim, da je tudi sreča, tako kot ljubezen, lahko odločitev. In srečna hočem bit sama, ker me odnosi z vsakim dnem bolj utrujajo, ampak če sem pa predolgo sama, začnem razmišljat o čudnih stvareh...in razmišljanja se branim na vse pretege, ker bi drugače najverjetneje padla v depresijo. Ta teden sem bila sama po dolgem času in mi je ok. Samo se počutim res samo. Popolnoma samo. Pač na svetu. Kot da je to vse samo neka moja projekcija in noben človek ne šteka drugega človeka. Se pogovarjam z ljudmi in se mi zdi, da me ne slišijo. V tem življenju nimam niti ene trdne točke več, razen seveda tiste ene in edine. 

Moje življenje je blo kot recimo souffle. Navzven trdno in to je bil en tak vesel souffle, ki je mislil, da je pač navadna trdna tortica, kot vse druge. In potem je naenkrat ena žlica padla nanj in ga odprla in je videl, da je v njem tekočina in je začel razpadat. Naenkrat je ven pritekla čokolada in zmočila vse suhe dele in souffle je razpadel, dobil novo obliko. Nič več ni blo isto. In jst sm tam nekje vmes med razmrcvarjenimi koščki in ne vem kaj sem zdej. Sem tekočina notri al suhi del? Nič več ni kompaktno. Moje celo življenje razpada. In jst sm izgubljena nekje na sredini ali pri strani, sej ne vem. Ne vem, če je souffle sploh moj.  

Perfect man

Moram dat na papir vsa moja visoka, nerealna pričakovanja, da mi bo malo bolj jasno kaj sploh hočem. Perfekten fant bi moral:

- ljubit iskreno,
- bit fizično privlačen, moja kemična droga (ker sem vidla, da brez tega pač žal pri meni ne gre),
- imet dobro srce,
- biti zrel in moder,
- pomagat drugim ljudem v stiski,
- biti vegetarijanec,
- se ukvarjat z jogo,
- verjeti v nadnaravno (na neflowepowerski način),
- si želet imet otroke,
- ne imet nič proti porokam,
- bit ljubeč do družine,
- bit tko dober oče, kot je moj,
- se razumet z mojo familijo,
- ne-kadit, ne-pit in se ne-drogirat,
- bit v sebi romantik,
- opaziti malenkosti,
- bit pozitiven,
- imet v sebi življenje,
- bit pohajač,
- bit neegoist in egocentrik (v primeru, da bi se tudi jst rešla egoizma in egocentrizma),
- bit pravičen,
- imeti karizmo in je ne zlorabljati,
- ne-gledati drugih punc in ne-varat,
- bit otroški in zmešan na vsaj tak način kot jst,
- v meni zbuditi pozitivno stran,
- bit pravi moški, ne fant,
- nudit varnost v vseh smislih,
- imeti življenjske izkušnje,
- se rad pogovarjati,
- imeti stabilno službo in finančno stabilnost,
- imeti svoje strasti in hobije,
- se me trudit razumet do konca življenja (in obratno),
- v meni zbuditi največjo možno ljubezen, ki jo premorem,
- bit pozoren,
- presenečat,
- se ne drastično spreminjat,
- se razumet z mojimi prijateljicami,
- bit ravno prav družaben,
- znat nasmejat,
- imet svoje ideje,
- bit kreativen,
- znat razmišljat,
- bit inteligenten,
- bit potrpežljiv,
- ostat tudi po sporih,
- mi nudit oporo v težkih trenutkih,
- me znat potolažit,
- rad gledat in štekat filme in serije,
- ne met rad grozljivk,
- bit lojalen do svojih prijateljev,
- me podpirat pri mojem delu,
- imet rad živali,
- imet bonton,
- bit svobodomiseln,
- bit še kar flegmatik,
- izhajat iz normalne, fajn družine.

Ha, ve kdo kje se lahko nabavi enih 50 mačk? :)

 

A dream is a wish your heart makes

Bilo je v začetku pomladi v Pragi, leta 2017.

To je stavek, ki mi zadnje dni okupira misli in mi poti roke. Kakšne besede bodo sledile temu stavku? Kakšne, kakšne? Hočem vedet! Popolnoma sem obsedena od neke do zdaj neznane potrebe, da grem. Da najdem domačnost v sebi v nekem tujem okolju, obdana s tujimi ljudmi. Da vidim, kaj vse je tam zame. Saj lahko grem samo za tri mesece. Samo toliko, da poskusim, tako kot sem celo življenje poskušala samo konice žličk polnih novih jedi in sem oblizovala samo prste namočene v neznane pijače. Samo toliko, da pridobim še malo več samozadostnosti in odgovornosti. Samo tako malo, ker vem, da več kot toliko verjetno ne bom zdržala. Čisto lahko se vidim srečno v pomladni Pragi tiste tri mesece, že malo po tem, pa bi verjetno življenjsko nujno rabila skočiti v družinski objem, ker do zdaj še nikoli nisem živela brez ljudi, s katerimi sem t.i. trajno povezana. 

Ampak predstavljam pa si, tudi če nočem. Nočem graditi meni predobro poznanih pričakovanj, ker vem, da sem zato vedno razočarana. Ampak kaj, ko me domišljija nikoli ne pusti pri miru. Zakaj si take stvari vedno predstavljam v stilu polaroidnih fotoaparatov, zvokov Elle Fitzgerald in Pink Floyd plošč? Kot da grem v času nazaj in ne za celo leto naprej. Zakaj si tako živo in sanjsko predstavljam pogovore o umetnosti in drugih kulturah v kakem zatemnjenem češkem pubu polnem poceni piv, preden grem gledati predstavo v narodno gledališče za boga 2 evra in kako me bo ta izkušnja prelevila v novo Mayo Deren. 

Že cel dan berem bloge tistih, ki so vse to že izkusili, ker se hočem zamotit s sanjami, ker se bliža torek in nočem razmišljat o njem. Že cel dan me bolijo vse kosti v telesu, imam fešto prvi dan in moje počutje je precej katastrofično. Zato pišem in jem in pišem in jem in sanjam in jem in skoraj bruham, ampak se vseeno bašem, kot se vedno, ko sem živčna. Še dobro, da je bilo danes sonce in da sem šla do vode. 

Zdaj spet poslušam Ello, ker je z njo vse lažje in sanjam o čokoladnem suffleju in ženskem večeru, ki me čakata v Brdih čez 15 minut. In berem blog o študentki, ki je za eno leto šla v New York in se zapletla z gejevsikm parom. Hm. Upam, da se meni ne bo zgodilo nič kaj preveč podobnega :D 

https://www.youtube.com/watch?v=lFllJcKJXD8

VSE NAJBOLJŠE ZA TEEEEEEEEEE VSE NAJBOOOLJŠE ZA TEEEEEEEEEEE...

DRAGA  !



Res mi je žal, ker ti nisem pisala za rojstni dan in ker tudi po tem, ko ti nisem pisala, ti še več časa nisem pisala, ker sem smotana in me je blo sram, ker je bil že 2. november. No in zdaj, ko smo že tretjega, se opogumljam in ti končno pišem čestitko (sej veš, da sem zasvojena z neodgovarjanjem, tudi če vem, da to ni izgovor O:)). Pač res bi ti rada enkrat povedala ene stvari, ker smo ljudje včasih preveč strahopetni, da bi drugi osebi povedali kaj čutimo in mislimo. In so stvari, ki bi ti jih res rada povedala, tudi če ti bojo mogoče zvenele kot kak pocukran zaključek romantičnega filma iz devetdesetih let s sončnim zahodom, belimi konji v teku, spalnico iz Ikee in dramatičnim moškim glasom iz offa :D (https://www.youtube.com/watch?v=l11CHvVDtTI)

Ker sem prebrala vse tvoje zadnje bloge (tudi tistega zadnjega,  ful lepega, ki si ga iz meni neznanih razlov izbrisala (why? :,( )), ti prvo želim, da bi našla nekoga s katerim bi se tako dobro zaštekala, kot si se z Augustusom, samo še stokrat bolj. Ti želim, da bi spoznala osebo, ki bi zate šla na drug konec sveta, ki bi te znala potolažiti, ko bi se počutila slabo in bi ti v posteljo prinesla čokoladne fluffy mafine in vse ostale tvoje najljubše jedi in pijače, ko bi na primer imela fešto ali pa samo tako za foro, brez pravega razloga. Ti želim, da bi bil ta nekdo zaupanja vredna oseba, ki bi te spoštovala in bi v tebi do konca življenja odkrivala skrivne strahove, želje, sanje, tebe celo, tudi ko bi na videz izgledalo, da se bolj kot tako ne moreta več spoznati (ker jaz mislim, da nikoli neke osebe ne spoznaš zares in vedno obstaja nekaj česar ne veš) in da bi ji ti zaupala in ji lahko brez strahu povedala vse. Si želim, da bi našla osebo, s katero bi si medsebojno zmešala glavi in s katero bi vztrajala, tudi ko bi šlo kaj narobe. Res res ti iz srca želim, da bi našla pravo ljubezen, ki bi imela enak humor kot ti, ker si ena najbolj zanimivih oseb s totalno carskim in bogatim notranjim svetom, kar sem jih kdajkoli spoznala.

Ti (si) želim, da bi več pisala, ker imaš redek talent, da bralca popelješ v nek oseben magičen svet. Tvoje zgodbe bi se po mojem prodajale ku sveže pečeni čokoladni rogljički, tako da come on! ;) In to ti ne bi rekla kar tako, ker se bom kmalu profesionalno ukvarjala s pisanjem in sem ful kritična do the zadev, samo ob tvojem pisanju čutim s tabo, kar ne uspe skoraj nikomur.

Ti želim, da bi uspešno naredila izpit za avto, končala faks in da bi potem najdla sanjsko službo in šla na izlet do Miamija vsak teden, če bi si tako zaželela. In da bi na poti poslušala Pink Floyde in vse ostale carske bende, ki jih poslušaš.

Mogoče se ti zdi, da te ne poznam dovolj dobro, da bi lahko pisala take stvari in res te ne, ampak neka energija v tebi se mi zdi neki posebnega in si želim, da bi jo lahko več ljudi vidlo. Ti želim, da se ti izpolnijo stvari, ki si jih ti sama želiš... ne vem, da bi na primer živela v gorah in spet jahala konje, da bi prepotovala svet in doživela ful dogodivšin ali pa da bi živela preprosto in sadila krompir in potonike. Ti želim, da boš zbrala pogum in se odprla svetu, ker so tam nekje tudi ljudje, ki te ne bojo prizadeli, ampak sprejeli točno takšo kot si in ob tem iz tebe in sebe potegnili najboljše. Jaz sem res hvaležna za to, da sva se spoznali, ker si mi pomagala v trenutkih, ko mi nobena od mojih realnih oseb ni mogla dati podpore in si bila večkrat v mojih mislih v obliki imaginarne prijateljice, ki je zdaj postala realna.

Ti želim, da bi bila drugo leto ob tem času že bližje svojim sanjam in notranje srečna in da ne bi nikoli več imela slabih dni.

Res ti želim samo vse najboljše in upam, da si čimbolj lepo praznovala rojstni dan! :)

Love me, love me, love me, love me...

Ko gledam ljudi na ulicah, imam debate z njimi in jih spoznavam, vedno bolj vidim koliko nas v sebi nosi bolečino. In v večini primerov je razlog te bolečine tako imenovana "ljubezen". Neuslišana ljubezen, neuresničljiva ljubezen, prava ljubezen, neprava ljubezen, zatirana ljubezen... kakorkoli obrneš, je za večinoma vse kriva ljubezen. Že tisočletja jo pesniki opevajo, dramatiki pišejo drame o njej, slikarji jo slikajo, psihologi v njej iščejo vzrok težav in kamorkoli se obrneš, te svet bombardira z idealom o tej ''pravi ljubezni''. Se mi zdi, da se ves svet vrti okrog tega. 

Ampak če se malo ustaviš, se distanciraš in pomisliš malo bolj realno, vidiš, da take vrste idealna ljubezen mogoče sploh ne obstaja, ni obstajala in tudi nikoli ne bo. Ker ključna stvar pri tem je to, da je zelo malo ljudi, ki si želi ljubiti drugega, strašljivo ogromno pa tistih, ki si želijo biti ljubljeni. In ta majhna razlika v besedah, pomeni ogromno razliko v realnosti. Živimo v svetu egocentrizma. Tudi, če si rečemo: ''Ne, jst pa nisem tak, jst hočem ljubit'', slej ko prej padeš v situacijo, ko vidiš, da to ni res, ker slej ko prej pričakuješ. Vsi imamo potrebo po ljubezni, ja, ampak kaj smo pripravljeni dati v zameno? 

 

"Ljubezen" rečemo tistemu občutku, ko se pričakovanja ene osebe čimbolj idealno poklopijo s pričakovanji druge osebe. Ampak to so pričakovanja, ne ljubezen! Ljubezen doživi 1% človeške populacije, da po eni strani ne razumem kaj nam ni jasno... Zakaj vsi mislimo, da bomo ravno mi tisti 1%? 

Najpomembneje je torej najti sorodno dušo, se poročit in imeti otroke. Ampak na koncu vidiš, da ljudje živijo v skupnosti, ker je to lažje, ker si razdeliš stroške in dobiš dozo telesne in čustvene bližine (ker smo pač socialna bitja). Ampak spet, to NI ljubezen. Ogromno parov se loči, večina tistih, ki zdrži skupaj pa je tam zato, ker je lažje biti v dveh, kot sam in seveda iz navade. Konec debate. 

Prave ljubezni noben od nas ne pozna, ker jo zamenjujemo z drugimi stvarmi, ki jim natikamo to ime, kot so na primer: navezanost, strast, pričakovanja, strah, odvisnost, potrebe,... 

Če bi si končno to priznali, bi bilo verjetno neprimerljivo manj umetniških del o ljubezni.
 

Vem, da je ta blog do zdaj ful licemerski. Tudi če je čista in zlata resnica. Tudi, če se z njim 100% razumsko strinjam. Tudi, če si na vse pretege želim, da bi živela po teh principih o katerih pišem.

Ampak fora je v tem, da ne morem, ker sem kljub vsemu  še vedno obsedena z idejo o idealni ljubezni. Evo priznam, tudi če je glupo in tudi, če se s tem ne strinjam in se na tihem obsojam, sem vsaj iskrena sama s sabo. Tko je. Tudi jaz sem ena tistih ljudi, ki si želijo ljubezni. Tudi jaz sem ena tistih, po mojem čisto rahlo patetičnih mladih deklet, ki še vedno sanjarijo in idealizirajo. Tudi jaz sem egocentrik in si želim bolj biti ljubljena, kot pa ljubiti. Čeprav se zdaj tega zavedam in, če mi uspe najti še eno enako zavedajočo živo dušo, sem se pripravljena spremeniti in poskušati malo bolj ljubiti.

 

V bistvu vem, da obstaja samo 1% možnosti, da najdem to kar iščem, in se tudi ne slepim več, da bom ravno jaz tisti 1%. Zato se lahko za prvo silo zadovoljim tudi z odnosom, kjer se bodo moja pričakovanja poklopila s pričakovanji drugega. S tem lahko živim. Čeprav bi na tem mestu veliko raje napisala, da se pa jaz s čim takšnim ne bom zadovoljila in bom raje sama in sledila svojim idealom in bila novodobna ljubezenska Antigona. Ampak ne bom, ker vem, da sem v bistvu tudi jaz samo povprečen človek, ki si želi priti domov po napornem dnevu in zaspati v objemu, ki si želi deliti življenje z nekom, tudi če ta nekdo ni idealen in ki si želi v vsaj relativni sreči preživeti preostanek življenja...

 

Edino vprašanje tu je, če sem tega sposobna, sploh zdaj, ko sem pregloboko zabredla v filozofiranje o ljubezni in me nihče več ne pritegne na tak način. Z nikomer si ne predstavljam preživeti celega svojega življenja. Tako da bom na koncu koncev, lahko vseeno rekla, da sem Antigona in bom svojim mačkam, psom, zajcem in želvam na stara leta pojasnila, da sem se le držala idealov, čeprav je resnica preprosto ta, da nisem nikoli našla nobene prave neprave ljubezni.

 

Jaz si želim nekoga kot je Terry (fant od Kassie), ki mogoče ni ne vem kako presežno lep navzven, ne govori tako zelo lepo in premišljeno, ampak vseeno izraža neko notranjo lepoto. Kot tisti Kristinin David iz Češke. To je to. Ko lahko en dotik roke in smeh isti stvari sproži v tebi cel ognjemet čustev, bolj kot karkoli prej in potem na tem svetu. Tisti moment, ko začutiš usodnost. To bi lahko bila ljubezen. In verjetno na koncu koncev se verjetno vseeno ne bom zadovoljila z nič manj od tega. Damn.