Nik je rekel, da je njegov največji strah v življenju, da bo na koncu življenja kaj obžaloval...
In to me je spodbudilo k resnemu razmišljanju o obžalovanju... Jst že celo svoje življenje nekaj obžalujem. Sploh se ne spomnim časa, ko nisem imela obžalovanj. Celo življenje se počutim krivo. Še takrat ko ni nič narobe imam tak čuden cmok v grlu in občutek, da je nekaj narobe. Mogoče od tukaj izhaja moja slaba samopodoba in kak mozolj preveč. Največja obžalovanja imam iz 9. razreda in potem cel čas od leta 2011 do zdaj. Najbolj (in to res ful) obžalujem 7 stvari v svojem življenju, ampak ne bom pisala o njih.
Citati kot so npr: "Zakaj bi obžaloval nekaj, kar si si nekoč želel?", se mi zdijo pravi bullshit, zato ker to sploh ni res. Mogoče zato, ker nisem imela pojma, kaj bo moja kratkoročna želja povzročila? Ker v življenju nismo sami, ampak smo vedno v relacijah z drugimi ljudmi. Po mojem ta citat res upoštevajo samo totalni egoisti. Ker večinoma se vsa obžalovanja tičejo socialnih odnosov. Vsaj pri meni je večinoma tako.
Alpa ta citat..Kar neki, pejdi spat! Iz izkušenj sem ugotovila, da jst obžalujem točno tiste priložnosti, ki sem jih zgrabila. Z obžalovanji, ki se tičejo stvari, ki jih nisem naredila, je lažje živeti, ker je vse samo v moji glavi. In vedno obstaja možnost, da vse te stvari še vedno naredim. Dosti hujša so obžalovanja stvari, ki sem jih že nepreklicno naredila in jih ne morem več vzeti nazaj, ne glede na to koliko se trudim.
Jst o svojih obžalovanjih razmišljam skoraj vsak dan (ful preveč) in si v glavi zamišljam kako bi blo, če bi bla bolj pametna v preteklosti in bi se dogodki popolnoma drugače odvrteli. Ali pa kako bi bilo, če bi še enkrat videla te ljudi iz preteklosti in popravila vse napake. Ampak ko se zgodi čudež in vidim te ljudi po navadi začnem na dolgo razlagat in večinoma še bolj zakompliciram stvari, namesto da bi jih popravila. Kot da mi možgani v tistem trenutku odpovejo. To pa povzroči obžalovanje na tretjo potenco, wohoow. Čestitke MadamButterfly.
Problem ni dejanje samo. Problem predstavljajo posledice teh dejanj. Včasih, ko se pogledam v ogledalo, bi si najrajši zbrisala obraz in si ga na novo oblikovala, da bi lahko vse začela znova. Da me noben ne bi poznal in bi lahko na novo zgradila odnose. Še enkrat šla skozi vse skupaj in tokrat stvari naredila prav. Alpa bi si vsaj izbrisala spomin in bi tako lažje živela, saj ne bi imela nobenih obžalovanj, saj se ne bi spomnila nobenih svojih dejanj.
Zdaj pa se, zaradi neumnosti, tolčem po glavi in upam, da bom živela dolgo, da bom v prihodnjih letih z dobrimi dejanji popravila vsaj kakšno napako iz preteklosti.
Preteklost, karma, žal vedno pride za nami, zato lahko samo upam, da mi ne bo vzela tistega kar mi najbolj pomeni. Oko za oko, zob za zob.
Včasih imam res točno tak občutek. Da sem že itak naredila vse narobe in si zapečatila usodo do konca življenja.
Se mi dozdeva, da lih malo preveč kompliciram svoje življenje...:) Sej vem to vse, vem točno kako bi mogla živet itd. in od zdaj naprej bom in pika. Že vsaj 5 mesecev nisem naredila nič, kar bi lahko kasneje obžalovala, svojega plana se lepo držim. Ostala so samo huda obžalovanja iz preteklosti in pa njihove posledice.. ampak če bo šlo tako naprej in bom še naprej pridna, bo čas kmalu ublažil tudi to. Če prahu ne tikaš, se na srečo poleže.
To je to ključno vprašanje. Če definiraš sebe, obžalovanja nimajo pogojev za življenje. In tega se držim od zdaj naprej.
Po drugi strani pa so mi te napake odprle oči in dale izkušnje. Zaradi njih zdaj vem, kako ne živeti. Upam samo, da bodo ostale lepo skrite in samo meni v svarilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar