Don't take me down, spider!

Te dni se sprehajam po nekih temačnih prostorih svoje domišljije. Ne vem kaj mi je. Kot da bi me zajela neka čudna melanholija, ki jo imam menda zaradi postavitve zvezd na dan mojega rojstva. In se sprašujem kaj je smisel vsega skupi? Razmišljam o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Mogoče me depresirajo samo težke knjige, ki jih berem vsak dan in se mi vseeno zdi, da se jih na mizi vsak dan nabira več.

Sediva v Foculusu, povsod so sami parčki, še svetloba je romantična. Pravkar se na radiu vrti pesem ''Can't take my ayes of you''. To pesem mi je pela mama ko sem bla majhna in še zdaj mi kdaj zapoje ''I love you baby..'' in jaz jo včasih zapojem njemu. Midva pa sediva brez besed in čakava pico. Tako mine pet minut. Pogledam na uro. Deset minut. Odločim se, da počakam njega, da prvi spregovori. Pol ure. Resno??
Pogledam par pri sosednji mizi. Glave imata skupaj in se zatopljeno pogovarjata. Med njima ni nobenih stvari. Pogledam  najino mizo. Sediva eden nasproti drugega, niti približno skupaj. Med nama so vse mogoče stvari. Od tabaska, kečapa, kozarca z vodo in coca-colo,  olje, sol in poper. Ne morem si pomagati, da ne bi opazila simbolike v tem. Pojeva in natakar pride pospravit krožnike in vpraša. če hočeva račun. Prikimam, ker še vedno nočem prva spregovorit. Mogoče je otročje, ampak who cares. Greva ven in z glavo namigne proti centru. Takrat ne morem zdržat.
''Kaj  si pozabu ku se govori al kaj?''

Izkaže se, da on sploh ni opazil, da sva že pol ure tiho. Delam se, da me ne briga in dam roke v žep usnjene jakne ter se odpravim naprej po ulici. Povsod so romantične luči, jazz muzika po ljubljanskih ulicah. Greva mimo osvetljenega vodnjaka in vse je tako lepo. Vse skupaj spominja na romantične počitnice. Ne spomnim se kdaj sva bila nazadnje zunaj zvečer. Ko greva mimo Prešernovega trga ima tam nek glasbenik nastop. Poslušam dele besedila in izluščim naslednje bistvo: enkrat je živela punca, ki se je predala napačnemu fantu. Zdaj trpi, a izhoda več ni. V oči mi nenadzorovano pridejo solze. Nenadoma bi se najrajši zakopala v mamin, tatov ali bratov objem. Obrnem se stran in mežikam kot zmešana. Sovražim, ko me kdorkoli vidi jokat.

                               

Potem greva na pijačo k njegovemu bratrancu v prestižen bar s pridušeno oranžno svetlobo in naročim sladko rdeče vino. On naroči grenčico. Počutim se, kot v filmu. To je prav pretirana simbolika.. :P
Na poti domov se pokvari bus in midva sva še vedno tiho. Ko čakava semafor 70 sekund sva cel čas tiho. Ko prideva na drugo stran ceste mu oznanim, da si bom omislila prijatelje, ker tako ne morem živet. To je bil najbolj dolgočasen 'zmenek' v zadnjih par letih. Kaj mi res nima nič za povedat? Jaz bi njemu lahko marsikaj povedala, samo nočem silit v človeka.

Vem, da nisva za skupaj. Vem, da bom trpela. Vem, da bi morala stran. In prekleto močno boli, ker vem, da se ne bo nikoli spremenil. Samo vseeno... Vem, da me ima rad in jaz njega. Ne spomnim se več zakaj. In tudi vem, da ne bova šla narazen. Mogoče nikoli. Ker si ne upam. Ker en majhen delček mene še vedno verjame v happy end. Kako se bo spremenil v princa na belem konju. Ko sva prišla domov mi je naredil mohito. Zdaj je tiho, leži na kavču zraven mene, ko to pišem in poslušam Gramatika (res so dori..zaradi njih mi je malo lažje pri srcu). Se mi zdi, da že na pol spi.
Zakaj mora bit tko smotano lep?  Zakaj mora met svetle trenutke, ko naredi vse zame? Zakaj ne morem stran od njega? Se počutim kot muha, ki je padla v pajkove mreže in se premočno zapletla, da bi lahko svobodno odletela stran. In tudi če bo, si bo s tem odtrgala krilo in celo življenje čutila bolečino odtrganega dela sebe, ki bo ostal pri pajku.