Že cel dan sem v tesni zvezi z najino predrago posteljo z roza pregrinjalom in odprto novo lučko, ki meče lepo nežno svetlobo na steno, kjer so prilepljeni črni metulji, moj zaščitni znak. Cel dan sem gledlala filme, serije in se basala s hrano. Prej sem malo čarala po kuhinji in izumila 'pica palačinke' in maslene rafaelo kroglice. To pa zato, ker se mi res ne da v trgovino, čeprav je že skoraj zmanjkalo zobne paste, kruha pa ni že dva dni... tako da sem rajši porabila pol ure za tuhtanje kako naj naredim nekaj dobrega s sestavinami, ki jih imam, kot da bi dvignila svojo rit in šla do trgovine, ne glede na to, da je tri minute stran.
Nekdo mi očitno bere misli, ta slika pove vse o današnjem dnevu. Še z enim dodatkom sicer... Na začetku ni bil ravno perfekten dan.. šele zadnjih par ur sem ok. Ker prej sem ga tko pogrešala... res ne morem verjeti glede na to, da sem bila vedno srečna, ko sem bila sama doma. Najboljši dnevi v preteklem letu so bili točno taki, kot je današnji. Sama v sobi, z mojo solno lučko, muziko, hrano in filmi. Perfekcija. Kjer me ni nobeden motil. In zdaj kar naenkrat, ko je zjutraj šel, sem se počutila tako prazno. kot da mi nekaj manjka.. kot da ne znam več bit sama in v tem uživati. Zdaj je hvala bogu minil 'prvi napad pogrešanja', jutri bom že spet normalna jaz, ki uživa v svoji družbi.
Stvar je v tem, da se je v meni razrasla neka močna ljubezen Njegova teorija o limiti ljubezni se je potrdila. Pred pol leta sem mislila, da sem dosegla najvišjo stopnjo ljubezni. Da ga ne morem imet bolj rada, kot takrat. In zdaj kar naenkrat vidim, da tisto prej ni bilo nič napram zdaj. In mislim, da se bo to še potenciralo z vsakim dnevom bolj. Ker kar naenkrat je on pristal direktno v mojem življenju. Prej sva se videvala samo za vikende, enkrat na teden, zdaj pa kar naenkrat vsak dan! In ko pomislim na to, sem res srečna. Vsi dvomi, ki sem jih kdaj imela so se zdaj razblinili. Ta teden mi je bilo tako lepo z njim. Nikoli več ga nočem prizadet in mu lagat. Od zdaj naprej nisva več ti in jaz, ampak midva. Kar naenkrat imam občutek, da mu lahko vse povem. Da ga skrbi zame in prav čutim ljubezen v vsakem njegovem objemu in poljubu. Ko me brez najave močno stisne k sebi, medtem ko se v kuhinji jezim, ker ne najdem moke ali ko gledava Sopranove na najini novi ogromni televiziji.
Ta teden je bil res lep. In cel čas je bil tako pozoren, ljubeč in prijazen. Se mi zdi, da se v njem dogaja enaka sprememba kot pri meni. Tudi njemu je blo danes zjutraj težko vstat in it stran. Že dvakrat me je klical, kako sem, čeprav je imel ogromno dela.
Najbolj mi je grozno it zdaj spat. Ko je tema, nikjer nobene luči in predvsem ni njegovega toplega objema na katerega sem se te dni že preveč dobro navadila. Večeri so zame vedno nekaj posebnega.. Takrat pridejo na dan vse misli, ki sem jih čez dan odrivala zaradi obveznosti in akcije. potem pa pride večer, ko se vse umiri in naenkrat mi začnejo možgani delovati in se spraševati o stvareh, obujati spomine in obžalovanja. Obstaja pet vrst večerov:
1) Tisti umirjeni, ampak lepi. ko recimo bereš knjigo zraven ljubljene osebe ali se pogovarjaš z družino in greš spat srečen.
2) Nekako melanholični samotni večeri, ko ti na misel pridejo vse že davno pozabljene stvari in se začneš spraševati o smislu vsega skupaj.
3) Zabavni večeri s prijatelji, muziko in velikokrat tudi alkoholom.
4) Filmski večeri, ko si na potovanju in si recimo v hotelski sobi, lahkotne bele zavese plapolajo v vetru, ti pa stopiš mimo njih na balkon in pogledaš mesto polno luči pred sabo in mogoče v daljavi gledaš kako se sonce poslavlja in daje prostor zvezdam in luni (tista slikca prej recimo).
5) Ko si tako utrujen, da večera ni in ga enostavno prespiš.
Zdaj sem na meji med prvima dvema, ko mi je lepo, ampak hkrati vem, da bo po mene kmalu prišel d - mol in bom pristala v večeru številka dva. Ker ne maram teme. Ko sem bila mlajša, sem vedno spala pri odprti luči. Tukaj, kjer je sam gozd okrog in okrog, tišina, kjer se slišijo samo kaplje dežja in ker vem, da bo takoj, ko bom ugasnila luč, sobo zajela gosta tema, mi je nekako neprijetno... Od celega dneva ga zdaj najbolj pogrešam. Mogoče sem ga enako samo zjutraj, ko je šel.
Upam samo, da ne bo prišlo do efekta lisice kot predvčerajšnjim, ko sva gledala Sopranove. Stavek terapevtke me je res pretresel. Prvič v življenju sem res s celim bitjem začutila svojo minljivost. Še par let in bom mrtva. Kaj pa potem? Kje je smisel mojega življenja?
"Zakaj smo blagoslovljeni z zavedanjem o svoji minljivosti?"
Ni komentarjev:
Objavite komentar