..Opet nešto o ljubavi..

Včasih se zalotim, da razmišljam ali pišem o njemu. Samo, da ne vem kdo ta on je in če sploh obstaja. Včasih se mi zdi, kot da je tam nekje nekdo, ki se vsaj približno sklada z mano in da se bosta najini osebnosti tako lepo združili, kot se bosta ponoči najini telesi. Sanjam kako me poljubi na čelo in kako čutim njegovo notranjo moč in kar vem, da me bo znal potegniti iz vseh ključnih efektov lisice. Kako me prime za roko pred celo trolo in mi olupi pomarančo, ker ve kako zelo jih imam rada in kako zelo jih ne maram lupiti. Hočem intimnost, ne fizičnega telesa. Ko bova ugotovila, da sva iz istega planeta. Intimnost je v bistvu takrat, ko v odsevu drugega najdeš sebe in te tega nič več ni strah.

Včasih, ko nimam kaj delat, ležim v postelji in si predstavljam, da je zvok ventilatorja hotelske kuhinje pred mojim bivšim oknom v resnici zvok morja, razmišljam o tem kako ta on izgleda. Razmišljam, če ima tudi on brazgotine in eno oko večje od drugega. O čem razmišlja točno zdaj, v tem trenutku? Ima rajši lubenico ali jagode? Sartra, Camusa ali Nitzscheja? Kakšen odnos ima do orhidelij in po čem diši? Upam, da po morju. Vedno sem si želela imeti fanta, ki bi dišal po morju, kot nek moj dolga leta izgubljen parfum. Si predstavljam, da mu grem z roko skozi lase in da se mi poletno, karkoli že to pomeni, nasmehne. Njegova koža ima okus po slanem, ker ima moja vedno po sladkem in tvoriva lep kontrast.

Včasih si grozno želim, da bi ga spoznala in ugotovila kaj mu hodi po glavi preden zaspi in o čem sanja. Vem, da bi verjetno veliko pisala o njem. Boljše, če se niti ne zaljubi, ker se bo našel v preveč mojih likih in v mojem dnevniku bodo skice njegovih rok in ustnic. Če bo ugotovil, da nisem dovolj dobra zanj ali mogoče preveč dobra zanj in se bo odločil oditi, bo vseeno ostal v mojih zapiskih in v pesmih. Ostal bo v najbolj običajnih vonjih zelenega čaja ali olivah določene znamke. Ostal bo v vseh zelenih ali modrih ali rjavih očeh, ki jih bom srečala na ulici in v načinu neznančevega stiska roke. Zato je boljše, če se niti ne zaljubi, naj se ne približa, ker nočem, ne morem, še enkrat čez to. Moje srce ima visoke zidove in nisem več stara osemnajst let in prvič zaljubljena do ušes. 

Včasih si zaželim, da bi bila lahko jaz komu muza. Da bi videla kako je biti z umetnikom, ki bi delal črno-bele slike moje rame ali pisal poezijo po mojem telesu. Da bi na tleh najine kuhinje slučajno naletela na zmečkan zapisek o svetu za mojimi očmi ali demo nove pesmi. Ampak v realnosti sem vedno jaz tista, ki me drugi fascinira. Pustim, da govori, da dobim uvid v njegov notranji svet, ampak on, katerikoli od mnogih, nikoli mene nič zares ne vpraša.

Vedno več je tistih, ki mi obljubljajo ljubezen, ampak tisti "za vedno" prevečkrat traja samo dokler se ne najde druge osebe ali stvari, ki ji lahko spet obljubiš ta "za vedno". Privlači jih moj notranji svet, ampak mene nič več ne privlači na njih. Na živce mi grejo njihovi topli pogledi med skupnim kosilom, previdni smsji in dotikanja, ko se izgubljam v muziki. Jaz nisem one night stand tip punce, ker me samo fizično telo ne vzburja. Me pa še preveč čustva, poln notranji svet in globina.

V trenutku, ko sem resnično začutila svojo notranjo moč, so začeli prihajati v moje življenje. Spoznavam jih na postaji od avtobusa, v trgovini, na travi, na prevozih..na vseh neobičajnih in običajnih mestih. V dveh tednih sem spoznala osem novih fantov. In mi govorijo, da imam lepe oči, da hočejo na kavo in da jih privlači moja rdeča šminka na ustih. Všeč jim je moje delo in da sem svobodna ptica. Hočejo me uloviti, ampak ne morejo več. So prepozni za to, ker sem se dvignila nad oblake. 

Zdaj ne rabim več moške potrditve, da sem dovolj dobra. Mi je postalo preveč udobno ležati na enojni postelji z mojimi čudnimi kombinacijami hrane in gledati risanke. Trenutno nisem pripravljena nikogar sprejeti v svojo posteljo, kaj šele v svoje srce. Razen mogoče njega. Imam grozne občutke krivde, ker sem se nenamerno (ko sem kaj spila pa tudi namerno) poigravala s tujimi čustvi, ker sem na momente rabila toplino in so mi tisti tihi »te imam rad« vlivali (lažno) samozavest. In jaz sem rekla »tudi jaz tebe.«, čeprav sem v resnici mislila »zdaj samo nočem bit sama.«

Tudi če zdaj končno čutim notranjo moč vseeno še kdaj, ponavadi v sanjah, tavam med praznimi neizpolnjenimi obljubami in spomini edinih treh fantov, ki sem jih kdaj imela rada. 

Ampak se mi zdi, da oni niso on o katerem pišem. Mogoče bo nekega dne res prišel in me spomnil zakaj sem sploh začela pisati o njemu. In potem se bova smejala, ko bova primerjala moje zapiske z realnostjo. Mogoče je on bolj navaden ali bližje, kot se mi zdaj zdi. Pravkar se mi dogaja ena magična zadeva z nekom. Nočem pisati o njem, ker je mogoče tudi on iluzija in je mogoče 11:11 samo naključna ura, brez pomena. Mogoče ta občutek, da bo on moj naslednji fant, moja nova ura, 11:11, ki bo nadomestila bivšo 13:13, ni resničen. In vseeno sem se danes na prevozih v mislih cel čas vračala k njemu. Moja natalna karta mi je povedala, da je on moja resnična ljubezen, da bom z njim srečna in nek notranji občutek, temu čisto na rahlo kima z glavo. 

Mogoče pa v resnici sploh ne obstaja in nikoli ne bo. In tudi to je ok. Ker je prava ljubezen, tista najbolj čiste oblike, skrita v vsakemu posamezniku posebej. V resnici je on o katerem pišem, v meni. Tudi če bom na koncu postala čisto rahlo zagrenjena stara tetka z dvajsetimi želvami (ker sem alergična na mačke).

V resnici verjamem v ljubezen. Če jo imaš v sebi, do sebe, jo boš po mojem vedno lahko širil naprej in jo dajal drugim. Naučiti se moramo samo manj pričakovati in moramo zažgati vse notranje zapiske, ki govorijo o imaginarnem njemu ali njej. Ker perfektnost ne obstaja. Ultimativna podobnost ne obstaja.

Občutek povezanosti z naravo in z živimi bitji, je v bistvu precej blizu pojma ljubezni, kot ga trenutno jaz dojemam. Nekam se mora manifestirati ta moja prevelika količina ljubezni in čustev. In tako jo dajem v božanje velike, lepe krave z velikimi mokrimi očmi, v sprehod z labradorcem in gledanje The Reverenta s tajvansko čivavo, v objemanje bora sredi trnovskega gozda, v dihanje svežega zgodnjepomladnega zraku,  v oblake med ležanjem na zemlji, v medvedji bratov objem in poljub na lice od tatkota, v skupno kuhanje prebranca z mamo, v pisanje, sanjarjenje in občutek mesenja svežega brezglutenskega kruha. Moja ljubezen se zdaj skriva v nepričakovanih drobnih detajlih in spet imam občutek, kako mi raste srce. In sem po skoraj štirih letih v bistvu srečna. 

Tudi če imam na momente flashbacke tiste grozne stvari, ki se mi je zgodila nedolgo nazaj. Se spomnim oči in avta in vseh besed in neobčutljivega radijskega glasu in poznane pesmi, kot da se vse to v meni sploh ne bi dogajalo. Kot da je samo še ena običajna noč. Se spomnim maminega pogleda v bolnici in se spomnim krvi. Res dosti krvi, a še vedno premalo glede na bolečino, ki sem jo takrat občutila. Se spomnim skoraj enournega jokanja pred nekim gradom v objemu s K in kako je jokala z mano in se ni mogla potolažiti, da se mi je to zgodilo. In občutka resnične ljubezni do nje, ko sem se tresla od joka in me je ona edina lahko držala skupaj, da nisem razpadla.  

Ne glede na to in na celo leto, sem zdaj notranje pomirjena. Zdaj imam v glavi meje, kjer jih prej ni bilo. ne sledim več načelu sky is the limit, ker ni. Ker te tako razmišljanje ne pripelje v pozitiven prostor, ampak te lahko popolnoma uniči. Ljubezen je rešitev. 

Ljubezen je odločitev. Je obljuba. In ne sme izhajati samo iz čustev, ker čustva lahko pridejo in grejo, odločitev pa je tista stalnica, ki ostane. Presoja, da se je vredno boriti, kljub temu, da čustva v nekem trenutku nasprotujejo. Ampak čustva lahko pridejo nazaj. Trezna odločitev je edina, ki ji verjamem, ko slišim besede: "Za vedno".

V redu

Ta občutek nekega umirjenega stanja "v redu", je eden najbolj zanimivih občutkov, kar sem jih kdaj imela. Še nikoli nisem čutla česa takega. Se mi zdi, kot da sem v začetni fazi zveze same s sabo. Imam nek tak udoben občutek v telesu, ko sem sama s sabo. Ko delam stvari sama, ležim na travi, poslušam muziko, delam filme in se družim s prijatli. In ker je vse tako novo, kot da bi bla pred tem v nekem čudnem zadušljivem prostoru. Se mi zdi, da sem zdaj na hodniku, na poti ven iz tistega prostora. Že voham svež zrak svobode, ampak nisem se še popolnoma izvila ven. 

Ne morem verjet, da je zdaj vse v redu z mano. Da se mi ta teden ni zgodilo nič slabega. In všeč mi je, da me ne briga več za statiste v mojem življenju. za ljudi, ki ležijo po travi, za tiste, ki jejo v restavracijah in se sprehajajo po cesti. Da lahko hodim in živim in sem normalna. Da se lahko pogovarjam z ljudmi o svojem resničnem mnenju in da ne pazim več na besede in dejanja. Ker sem v skladu sama s sabo. 

Po eni strani bi mi blo v tem mjem stanju všeč imet kakega fajn človeka, s katerim bi ležala na travi pred domom, si delila en kozarec z jegrom, se ob dveh ponoči odpravila na izlet do jezera in s katerim bi se lahko pogovarjala o vsem in gledala filme. Samo ne glede na množico fantov, ki jih spoznavam, ob nikomer ne čutim več metuljčkov. Ob nikomer ne čutim zares. Kot da bi se mi čustva umaknila na stran. In to je v resnici to, kar sem si želela cel čas. Tista grozna zadeva, ki se mi je zgodila pred kratkim, se je očitno res morala zgoditi, da me je potegnila iz vseh čustvenih vrtincev. Zdaj nimam nobenih težkih negativnih čustev. 

Edino kar me malo mori je prihodnost. Samo nočem pretirano dosti razmišljati o njej. Zdaj sije sonce, vse cveti in se prebuja, imam novo šminko in novo upanje :)

Puščava

Na dan, ko je šel, sem se počutila, kot da sem pristala v puščavi brez vode. Oazo sem iskala na vseh mogočih napačnih mestih in sem samo tu in tam našla nekaj kapljic tekočine. Ampak nisem vedela, da je oaza že cel čas v meni. Da mi on sploh ni dajal vode. Nekaj v njegovih pogledih, me je zastrupljalo z drogo, ki se ji pravi ljubezen. V telesnosti sem iskala zadoščenje neke globlje potrebe. Ampak sem bila v resnici, že od pubertete dalje, žejna vode v puščavi. 

Spomnim se občutka, ki te čisto zasvoji. Ko ne moreš dočakati avta, da pride pred tvoj blok. Ko ti najnežnejši dotik sproži cel val dražljajev. Občutek, ko gledaš v še ene enako zadrogirane oči in ti razbija srce in si misliš, da je to to in imaš lažen občutek potešenosti. V resnici se sploh ne zavedaš, da si pod vplivom droge. 

Tega se zaveš šele, ko te droge kar naenkrat ni več in v tistem momentu ugotoviš, da si bil v puščavi že celo življenje. Problem je, da niti ne veš kaj je voda, ker so ti celo življenje dajali samo druge pijače. Ampak voda je v resnici edino, kar resnično rabiš. 

In v trenutku, ko se zaveš puščave, razen če nisi mazohist, začneš iskati pot ven iz nje. V nekih trenutkih nastopijo zares hladne noči in izjočeš še tisto malo tekočine, kar jo imaš v sebi. In v nekih drugih trenutkih sonce tako pripeka, da ne razmišljaš več prisebno. 

Ampak kar naenkrat, po dolgi poti, ki jo prehodiš v iskanju izhoda in ko preteče res veliko časa, prideš do spoznanja, da v tem trenutku zdaj, nisi več pod drogo. In takrat končno prideš do samega konca sveta in se znajdeš pred čisto reko, ki se izliva v ocean. In si drugačen.