Opravičilo

Globoko se oproščam vsem fantom, ki sem vas kdajkoli vlekla za nos.

Ni vas bilo malo in tudi za to mi je žal.

Oprostite za vsa flirtanja, držanja za roke, poglede globoko v oči, komplimente, manipulacijo in preveč osebna vprašanja.

Oprostite za dejanja in besede, ki sem jih delala nenamenoma, a še bolj za tiste, ki sem jih naredila povsem zavestno.

Oprostite za vse "rada te imam", ko sem v resnici mislila "nočem ostati sama."

Oprostite za vse "rabim te", ko sem v resnici želela reči "rabim tvojo pozornost in ljubezen, ne tebe osebno, ker se nimam dovolj rada." 

Res, iskreno in globoko mi je žal za vse vas, ki vas še vedno vlečem za nos, tudi, če sem vas odstranila iz svojega življenja. Še vedno dobivam vaše sms-je kako pogrešate naša druženja in vprašanja, če sem zdaj s kom drugim.

Nisem. Zdaj sem sama s sabo.

Ko me kdo vpraša, če sem v zvezi rečem, da sem. Ker sem res. V zvezi sama s sabo.

Oprostite za vse prazne obljube, poljube in ubijanje navznoter. Za vse preveč prijazne sms-je in za neodločenost.

V resnici vem kakšen občutek je. In v resnici ne želim biti tista, ki sproža negativne občutke v vas.

V resnici si želim, da bi imela popolnoma iskrena, čista čustva in da bi moj "rada te imam" pomenil enako, kot vaš "rad te imam". Da bi lahko to rekla samo eni osebi in da bi resnično mislila. In da bi potem vse ostale izbrisala iz svojega življenja in sebe iz njihovega spomina.

Lepo bi bilo vedeti, da nisem nikoli prizadela tuja čustva, da se nisem igrala z ljudmi in da nisem nikomur povzročala bolečine.

Ampak v resnici sem jo.

In jo še vedno, ne da bi želela. Ampak kaj, ko mi je tako težko iti, ker poznam bolečino, ki jo odhod pusti za sabo. Tako je, kot da bi se ujeli v medvedjo past, ki boleče uklešči nogo. Ampak tista bolečina je neprimerljiva s tisto, ko se past razpre in osvobodi nogo. Takrat šele teče kri in boli.

In zato se bojim. Ker sem hkrati z njihovo ujela tudi svojo lastno nogo.

Get out of my head

Neki demoni me spet hočejo potegniti s sabo v temne predele. Šele zdaj, po dveh urah in več, sem jim uspela malo pobegniti. Hvala bogu za muziko. V trenutkih mojih napadov slabe vesti, ne morem razmišljati trezno. 

Vedno sem si mislila, da bi najrajši izbrala lenobo, če bi lahko izbrisala eno svojo slabo lastnost. Ma ne. Krivda je tisti đavo, ki me razjeda navznoter že celo življenje in mi kvari samozavest, odnose, pozitivizem, zdravje,... 

Lahko bi mi komot bilo malo bolj vseeno. Ne bi se rabila tolko sekirat, ker ponavadi resničnost ni tako huda, kot je v moji glavi. Sej vem vse to. In vseeno... ne morem lih zato, ker mi pač ni vseeno. 

Skozi mene se kotalijo valovi žalosti, hrepenenja, pogrešanja in vse dajem skozi, ne da bi trznila z očesom. Noben ne ve. 

Ampak krivda. Damn. To je pa druga zgodba. Meni je krivda vedno v D-molu. Štekajo me samo še knjige, muzika in filmi. Vsi moji obrambni mehanizmi. Vsaj neki. 

Ma sej ne vem niti zakaj pišem, če pa lahko poslušam to pesem in se delam, da sem iz neke druge zgodbe:

https://www.youtube.com/watch?v=1bXoa60AgsU 

 

Prijateljstvo?

You never know what worse luck your bad luck has saved you from.
― Cormac McCarthy

O tem stavku razmišljam zadnje dni. Včasih se ti neka stvar res zdi tragična, ampak je v resnici tam z namenom, da te zaščiti, nečesa nauči, spomni na nekaj... In če to razumeš, iz izkušnje prideš močnejši in modrejši. Že cel zadnji teden skoraj vsako noč sanjam ljudi, ki jih ni več v mojem življenju. Po mojih sanjah se sprehajajo, kot da so resnični, ampak ko se zbudim, za njimi ostane samo meglica. So kot duhovi, prividi, ki sem jih nekoč poznala, ampak zdaj sploh nisem več sigurna kaj je bilo res in kaj ne. Ne spomnim se več podrobnosti, njihove kože in vonja zadnjega parfuma. Me pa sanje o njih zadovoljijo v tak meri, da jih ne rabim v resničnem življenju, ker se itak družimo ponoči in jih zato manj pogrešam. 

Poskušam biti pametnejša, kot sem bila prejšnja leta in sprejeti vse v življenju. Reči samo "Prav, tako pač je" in iti dalje, ampak nek droben glasek v meni, ki se včasih še rad krega in pritožuje, mi prišepetava: "To ni prav! Zakaj je to tako?" Ne muči me več vprašanje moje bivše ljubezni, ker sem jo presegla. Bolj me skrbi vprašanje prijateljstva. Mojega osebnega, ampak še bolj arhetipa prijateljstva v družbi. Pismo, sploh ne morem verjet kako majhno vrednost ima. 

Imam dosti moških prijateljev, ampak se pri 99% čez čas pokaže, da imajo z mano še kakšne druge namene. In ko se pričakovanja ne izpolnijo, kar naenkrat postopoma izginejo. Ko si najdejo drugo punco, jih ni videti nikjer več. Že sama besedna zveza: "Sva VEČ kot prijatelja" kaže na to, da je prijateljstvo nekaj manjvrednega, neko vmesno stanje, preden postaneš tisto VEČ. 

Mogoče je samo z mano kaj narobe, ampak v resnici je zame prijateljstvo bolj vredno. Pogrešam čase v srednji šoli, ko smo s K hodile po žurih ne da bi iskale tisto VEČ od fantov. Ko sem bila, vsaj jaz, srečna tudi brez fanta, ker me je najino prijateljstvo (in prijateljstvo z drugimi puncami), kjer sva si vse delili, si vse povedali, vse mogoče doživeli, v celoti izpopolnjevalo. Fanti so bili rekreacija in so mi prinesli samo malo več vzburjenja. 

Zdaj so fanti na prvem mestu, potem je družina in šele za tem prijatelji. Kljub temu, da je prijateljstvo ponavadi vedno tam, ko se s prvima dvema skupinama karkoli zgodi. Prijateljstvo je vedno rešilna mreža. Je pa od nas odvisno kako močna bo in kako efektivno bo zadržala naš padec. 

Z D recimo sva, gledano iz moje strani, imela dragoceno prijateljstvo in zdaj, ko so za njim ostali samo še ostanki, mi ni dobro. Po drugi strani sem že nekaj časa nazaj ugotovila, da preveč idealiziram preteklost in da sem bila v odnosu z njim na momente malo prevelik egoist. In mogoče si  zato celo malo zaslužim vse skupaj. Ampak vseeno boli, ko vidim, kako zelo mu je vseeno. Kako ekspresno hitro je pozabil na vse. Pozabil na zmenjene stvari in ni poklical, ne pisal. Ampak ok, pravijo da je to normalno. Ko si fant najde drugo punco, skensla prijateljice (in verjetno delno tudi prijatelje) bla bla bla. Ampak kar je normalno še ne pomeni, da je nujno prav. 

Po mojem je iskanje ljubezni v resnici samo potreba po zagotovilu, da imaš vedno nekoga, ki je tu zate in je v resnici najsebičnejši odnos od vseh. Prijateljstvo je bolj svobodno, ker vseeno ne računaš na te ljudi 100% in je rešeno previsokih pričakovanj. V ljubezni je vedno malo strupa, ker daš neki drugi osebi v roke ključ do svoje sreče in postaneš preveč ranljiv. 

Zmeraj bolj vidim, da ljudi ne briga za druge ljudi. Vse nas briga samo zase. Tudi jaz v resnici skrbim samo za svojo srečo. Vsi ljudje smo egoisti po defoltu. V bistvu pogrešam občutek, kako sem se jaz počutila ob njem. Vse skupaj je iluzija, ker smo na koncu sami. Rodimo se sami in umremo sami. To vmes so samo ljudje, s katerimi si v določenem obdobju življenja, krajšamo čas, ker bi bilo sicer vse skupaj precej dosadno. Vidim, da ni ničesar, kar lahko nadzorujem. 

Zdaj, ko sem svoje ogorčenje nad pojmom prijateljstva vrgla na papir, se počutim neprimerljivo boljše. Čakam nova začasna prijateljstva in nove začasne VEČ kot prijateljstvo. Ne vem, če še verjamem v "do smrti". Mogoče bo tako samo s K. 

Bo kar bo in kar ima za biti.

(Iz filma Her)