Minevanje...

Včasih se, potem ko pogledam film, počutim prazno. Ker se mi ne da spet gledat v računalnik/televizjo/telefon in bi rada samo živela. Ampak moje življenje v teh 'nepomembnih' trenutkih ni polno. Če bi obnovila svoje življenje ne bi bilo popolnoma dolgočasna zgodba, ampak življenje ni zgodba, ni film. Tam se nekaj zgodi in potem je CUT TO in preskočimo par dni in smo v naslednjem zanimivem prizoru. Nobeden film ne kaže kako človek pet minut gleda v strop in ne ve kaj bi sam s sabo ali kake podobne malenkosti, ki zapolnjujejo ta čas med dvema zanimivima dogodkoma. 

Na primer prvi zanimiv dogodek v mojem življenju je moje rojstvo. Naslednji je, ko sem shodila, kaj se je dogajalo vmes pa ni neki zanimivo. Kasneje, ko nisi več otrok vse skupaj postane še manj zanimivo, ker je teh pomembnih dogodkov manj. Ko si otrok delaš milijon stvari v prvo. Prvič probaš pašto z gorgonzolo in si neverjetno navdušen. Ko pa imaš 50 let in ješ to pašto z gorgonzolo, nad katero si bil kot otrok brezmejno navdušen, nima več istega efekta. Ker si je navajen, tako kot si navajen življenja. 

Vem, da se vsi bojimo umret, samo po eni strani se mi zdi hujše, da bi živeli neskončno dolgo. Po mojem bi se po svetu sprehajali samo še norci. 

Ko sem bila majhna sem se vedno čudila zakaj vere želijo osvoboditev iz tega kroga rojevanja in smrti. Zakj bi si kdo to želel, ko pa je življenje tako lepo? In starejši so vedno rekli: "Boš že razumela, ko malo odrasteš." No, zdaj razumem. Pa sploh nisem tako zelo stara, kljub temu da se včasih tako počutim. Če nič drugega je moje telo dokaj zdravo in koža napeta, vsaj premikam se lahko. Nočem niti razmišljat kaj bo, ko bom stara ali bog ne daj, nepokretna. Če že zdaj izgubljam vero v življenje kaj bo takrat? Čez koliko časa se bom dokončno naveličala življenja? 

Neki brezveze...

Enkrat sem šla z enim od bivših prijateljev gledat en film v Kinodvor, ki bi moral bit francoski. Ko pa se je film začel, sva ugotovila, da jezik sploh ni francoski, ampak nemški in da se tisti francoski film predvaja v Kinoteki. Ta nemški, ki sva ga bila nekako prisiljena gledat, je bil eden najbolj psiho in neprijetnih filmov v mojem življenju. če ne najbolj. Res sem imela odpor do gledanja in vseeno se nisem spomnila, da bi lahko šla ven.

Zdaj imam tak isti občutek... Nekaj v meni tako stiska in boli... in ne znam detektirat kaj je to. Se mi zdi, da sem že tisočkrat pisala o tem enem in istem občutku, ampak si ne morem pomagat. Kar ne gre stran. Nek miks globokega razočaranja, pomešanega z idealističnim gledanjem na svet in previsokimi pričakovanji. Malo še s srčnimi težavami in kroničnim zadrževanjem pravih čustev.

Včeraj mi je sošolec povedal, da je probal drogo, ki mu je odprla čustva. Ta droga očitno živi v meni in se aktivira vsaj enkrat na teden. Ne vem kaj naredit, da umirim vsa ta čustvena stanja, vso to preobčutljivost na svet... si želim, da bi se en dan lahko izklopila iz tega sveta. Si želim, da bi znala risat in da bi z barvami izražala kar čutim. Besede so preveč dokončne. Preveč oblikovane in razumske. Z njimi poglobim čustveno stanje, namesto, da bi ga odstranila. V teh trenutkih ne morem pisat o izmišljenem svetu. O likih... v tem delu mojega sveta ne obstajajo. Vse skupi je preveč čustveno nabito.

Včasih resno razmišljam, da bi šla na kako terapijo... nisem prepričana, da je to normalno. Mogoče mi manjka kak vitamin. Serotonin mi očitno kronično primanjkuje. Mogoče je kriva pomlad in cvetni prah v zraku. Lahko se mi je pri srcu zarasla kaka taka bela lilija, kot v tistem francoskem filmu, ki sem ga gledala zadnjič.

V resnici si želim, da bi samo prišel sem. Za začetek.... Čeprav je vse skupi mogoče samo ena mazohistična igra, maya, iz katere se bojim stopiti. Ker ne vem kaj je tam zunaj. In jaz sem vedno bila ziheraš pri takih pomembnih, večjih odločitvah.

Želim si, da bi bila ura vsaj deseta in bi lahko šla spat in otopila te občutke. Želim si, da bi bila dovolj pri sebi, da bi prebrala seminarsko, ker imam jutri predstavitev.

Želim si, da ne bi bila tako razočarana nad svetom in da ne bi svoja čustva pravila ljudem. Da bi se bila sposobna soočiti s svojimi občutki na samem, ne da bi potrebovala terapevta. Želim si, da moje solze ne bi uničile računalnika, ker pisanje na roko vzame več časa (je pa bolj pristno).

Zadnjič sem bila na avtobusu in kar iz nekje me je zgrabilo neko tako razočaranje nad ljudmi. Prov globoko razočaranje nad človeško raso in našimi glupimi problemi.

Že ko sem bila majhna nisem marala okusa po joku. Te kepe v grlu in zamašenega nosa. In te mokrote, ki je sploh ne morem nadzorovat.

Vse to je preveč depresivno. Se odjavljam iz virtualnega sveta.