Don't take me down, spider!

Te dni se sprehajam po nekih temačnih prostorih svoje domišljije. Ne vem kaj mi je. Kot da bi me zajela neka čudna melanholija, ki jo imam menda zaradi postavitve zvezd na dan mojega rojstva. In se sprašujem kaj je smisel vsega skupi? Razmišljam o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Mogoče me depresirajo samo težke knjige, ki jih berem vsak dan in se mi vseeno zdi, da se jih na mizi vsak dan nabira več.

Sediva v Foculusu, povsod so sami parčki, še svetloba je romantična. Pravkar se na radiu vrti pesem ''Can't take my ayes of you''. To pesem mi je pela mama ko sem bla majhna in še zdaj mi kdaj zapoje ''I love you baby..'' in jaz jo včasih zapojem njemu. Midva pa sediva brez besed in čakava pico. Tako mine pet minut. Pogledam na uro. Deset minut. Odločim se, da počakam njega, da prvi spregovori. Pol ure. Resno??
Pogledam par pri sosednji mizi. Glave imata skupaj in se zatopljeno pogovarjata. Med njima ni nobenih stvari. Pogledam  najino mizo. Sediva eden nasproti drugega, niti približno skupaj. Med nama so vse mogoče stvari. Od tabaska, kečapa, kozarca z vodo in coca-colo,  olje, sol in poper. Ne morem si pomagati, da ne bi opazila simbolike v tem. Pojeva in natakar pride pospravit krožnike in vpraša. če hočeva račun. Prikimam, ker še vedno nočem prva spregovorit. Mogoče je otročje, ampak who cares. Greva ven in z glavo namigne proti centru. Takrat ne morem zdržat.
''Kaj  si pozabu ku se govori al kaj?''

Izkaže se, da on sploh ni opazil, da sva že pol ure tiho. Delam se, da me ne briga in dam roke v žep usnjene jakne ter se odpravim naprej po ulici. Povsod so romantične luči, jazz muzika po ljubljanskih ulicah. Greva mimo osvetljenega vodnjaka in vse je tako lepo. Vse skupaj spominja na romantične počitnice. Ne spomnim se kdaj sva bila nazadnje zunaj zvečer. Ko greva mimo Prešernovega trga ima tam nek glasbenik nastop. Poslušam dele besedila in izluščim naslednje bistvo: enkrat je živela punca, ki se je predala napačnemu fantu. Zdaj trpi, a izhoda več ni. V oči mi nenadzorovano pridejo solze. Nenadoma bi se najrajši zakopala v mamin, tatov ali bratov objem. Obrnem se stran in mežikam kot zmešana. Sovražim, ko me kdorkoli vidi jokat.

                               

Potem greva na pijačo k njegovemu bratrancu v prestižen bar s pridušeno oranžno svetlobo in naročim sladko rdeče vino. On naroči grenčico. Počutim se, kot v filmu. To je prav pretirana simbolika.. :P
Na poti domov se pokvari bus in midva sva še vedno tiho. Ko čakava semafor 70 sekund sva cel čas tiho. Ko prideva na drugo stran ceste mu oznanim, da si bom omislila prijatelje, ker tako ne morem živet. To je bil najbolj dolgočasen 'zmenek' v zadnjih par letih. Kaj mi res nima nič za povedat? Jaz bi njemu lahko marsikaj povedala, samo nočem silit v človeka.

Vem, da nisva za skupaj. Vem, da bom trpela. Vem, da bi morala stran. In prekleto močno boli, ker vem, da se ne bo nikoli spremenil. Samo vseeno... Vem, da me ima rad in jaz njega. Ne spomnim se več zakaj. In tudi vem, da ne bova šla narazen. Mogoče nikoli. Ker si ne upam. Ker en majhen delček mene še vedno verjame v happy end. Kako se bo spremenil v princa na belem konju. Ko sva prišla domov mi je naredil mohito. Zdaj je tiho, leži na kavču zraven mene, ko to pišem in poslušam Gramatika (res so dori..zaradi njih mi je malo lažje pri srcu). Se mi zdi, da že na pol spi.
Zakaj mora bit tko smotano lep?  Zakaj mora met svetle trenutke, ko naredi vse zame? Zakaj ne morem stran od njega? Se počutim kot muha, ki je padla v pajkove mreže in se premočno zapletla, da bi lahko svobodno odletela stran. In tudi če bo, si bo s tem odtrgala krilo in celo življenje čutila bolečino odtrganega dela sebe, ki bo ostal pri pajku.

Inspiracija se polako javlja...

Noge imam potopljene v hladno morje, ki je obkroženo z gorami zavitimi v meglo. Sedim na dolgem pomolu v močni svetlobi sončnega vzhoda. Drugi ljudje se verjetno še vedno sprehajajo po travnikih sna, saj sem jaz edina, ki gleda v osvetljene gore v tej zgodnji jutranji uri. Ko jih gledam razmišljam o mojih sorodnikih, ki so dolga stoletja živeli v teh neokrnjenih gorsko morskih krajih. Poslušam Doorse in občute je nekako izventelesen. Že dva tedna me tlačijo nočne more in zdaj je eden redkih trenutkov, ko lahko v miru zaprem oči in samo uživam v sedanjem trenutku, ne da bi niti enkrat pomislila na neprebrane knjige v mojem rdečem kovčku ali pisateljsko blokado, ki me spremlja že od junija dalje. 

Ampak zdaj, ko gledam vsa ta neštetotera drevesa v soncu, kamor človeška noga še ni stopila, meglice, ki se ovijajo okrog ruševin, vse te nagrobne spomenike starih slovanov, ki ležijo naokrog, kot da je to nekaj najbolj običajnega, poslušam stare vraževerne zgodbe, spoštujem na stotine običajev, se sprehajam po ozkih morskih ulicah Kotorja, gusarskega mesta in živim za ta trenutek, me inspiracija lahkotno potreplja po rami in mi prišepne zgodbo, ki bi jo morda lahko napisala.  

Tudi netopir včasih obžaluje sprehod po soncu...

Nik je rekel, da je njegov največji strah v življenju, da bo na koncu življenja kaj obžaloval... 

In to me je spodbudilo k resnemu razmišljanju o obžalovanju... Jst že celo svoje življenje nekaj obžalujem. Sploh se ne spomnim časa, ko nisem imela obžalovanj. Celo življenje se počutim krivo. Še takrat ko ni nič narobe imam tak čuden cmok v grlu in občutek, da je nekaj narobe. Mogoče od tukaj izhaja moja slaba samopodoba in kak mozolj preveč. Največja obžalovanja imam iz 9. razreda in potem cel čas od leta 2011 do zdaj. Najbolj (in to res ful) obžalujem 7 stvari v svojem življenju, ampak ne bom pisala o njih. 

Citati kot so npr: "Zakaj bi obžaloval nekaj, kar si si nekoč želel?", se mi zdijo pravi bullshit, zato ker to sploh ni res. Mogoče zato, ker nisem imela pojma, kaj bo moja kratkoročna želja povzročila? Ker v življenju nismo sami, ampak smo vedno v relacijah z drugimi ljudmi. Po mojem ta citat res upoštevajo samo totalni egoisti. Ker večinoma se vsa obžalovanja tičejo socialnih odnosov. Vsaj pri meni je večinoma tako. 

Alpa ta citat..Kar neki, pejdi spat! Iz izkušenj sem ugotovila, da jst obžalujem točno tiste priložnosti, ki sem jih zgrabila. Z obžalovanji, ki se tičejo stvari, ki jih nisem naredila, je lažje živeti, ker je vse samo v moji glavi. In vedno obstaja možnost, da vse te stvari še vedno naredim. Dosti hujša so obžalovanja stvari, ki sem jih že nepreklicno naredila in jih ne morem več vzeti nazaj, ne glede na to koliko se trudim.

Jst o svojih obžalovanjih razmišljam skoraj vsak dan (ful preveč) in si v glavi zamišljam kako bi blo, če bi bla bolj pametna v preteklosti in bi se dogodki popolnoma drugače odvrteli. Ali pa kako bi bilo, če bi še enkrat videla te ljudi iz preteklosti in popravila vse napake. Ampak ko se zgodi čudež in vidim te ljudi po navadi začnem na dolgo razlagat in večinoma še bolj zakompliciram stvari, namesto da bi jih popravila. Kot da mi možgani v tistem trenutku odpovejo. To pa povzroči obžalovanje na tretjo potenco, wohoow. Čestitke MadamButterfly. 

Problem ni dejanje samo. Problem predstavljajo posledice teh dejanj. Včasih, ko se pogledam v ogledalo, bi si najrajši zbrisala obraz in si ga na novo oblikovala, da bi lahko vse začela znova. Da me noben ne bi poznal in bi lahko na novo zgradila odnose. Še enkrat šla skozi vse skupaj in tokrat stvari naredila prav. Alpa bi si vsaj izbrisala spomin in bi tako lažje živela, saj ne bi imela nobenih obžalovanj, saj se ne bi spomnila nobenih svojih dejanj. 

Zdaj pa se, zaradi neumnosti, tolčem po glavi in upam, da bom živela dolgo, da bom v prihodnjih letih z dobrimi dejanji popravila vsaj kakšno napako iz preteklosti. 

Preteklost, karma, žal vedno pride za nami, zato lahko samo upam, da mi ne bo vzela tistega kar mi najbolj pomeni. Oko za oko, zob za zob.  

Včasih imam res točno tak občutek. Da sem že itak naredila vse narobe in si zapečatila usodo do konca življenja. 

Se mi dozdeva, da lih malo preveč kompliciram svoje življenje...:) Sej vem to vse, vem točno kako bi mogla živet itd. in od zdaj naprej bom in pika. Že vsaj 5 mesecev nisem naredila nič, kar bi lahko kasneje obžalovala, svojega plana se lepo držim. Ostala so samo huda obžalovanja iz preteklosti in pa njihove posledice.. ampak če bo šlo tako naprej in bom še naprej pridna, bo čas kmalu ublažil tudi to. Če prahu ne tikaš, se na srečo poleže. 

To je to ključno vprašanje. Če definiraš sebe, obžalovanja nimajo pogojev za življenje. In tega se držim od zdaj naprej. 

Po drugi strani pa so mi te napake odprle oči in dale izkušnje. Zaradi njih zdaj vem, kako ne živeti. Upam samo, da bodo ostale lepo skrite in samo meni v svarilo.