Granate padajo
na ulice, streli polnijo ušesa. Ljudje bežijo in se skrivajo po
vseh mogočih luknjah. Počutijo se kot miši, ki bežijo pred veliko črno mačko v
prazni sobi veliki dva kvadratna metra. Sarajevsko nebo se na začetku vojne cel
čas zdi sivo. Ampak po par dneh slonenja na okenskih policah, začnejo meščani
počasi razlikovati odtenke te sivine. Nebo še nikoli ni bilo tako lepo. In
včasih, ko sonce osvetli oblake, marsikdo dobi občutek, da ne živi več v
realnosti. Kaj ni vse ena glamurozna gledališka igra? Niso vse samo grde sanje? Sosede
ne opravljajo več. Vsak dan ima zdaj smisel, saj je možnost, da bo zadnji,
precej velika. Mesto je na pol porušeno, v fasadah so luknje in zagozdeni metki,
madeži krvi in še v trenutkih popolne tišine visi v zraku nevaren vonj po
vojni. Ampak za hišami prebivajo ljudje, ki sanjajo iste sanje, imajo enake upe
in strahove. Tam je hrvaška igralka, ki vsak dan po mrazu hodi na gledališke vaje. Ko gre mimo velike na
pol porušene hiše, jo vsak dan pred vrati pričaka majhen paket hrane. Izza
zavese se ji, med običajnim kašljem, nasmehne srbska starka, bolj suha od
zobotrebca, ki kadi tobak zavit v časopisni papir. Mimo pride močan moški, ki v
rokah drži še zadnje zagrebško žganje iz shrambe in podari starki celo škatlo
pravih cigaret. Sarajevčani zdaj razumejo preroško besedilo Bijelog dugma.
»Vidio
sam u snu ljiljan bijeli
Crne
konje i svatove bez pjesme
I
tiho bez glasa odlaze nekud
Neki
dragi ljudi, gdje, ah gdje
Ružan
san.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar