Izpitno obdobje, here I am...

Med izpitnim obdobjem je zmeraj tko, da bi človek delal vse kar ne bi smel. Zuni pada dež in strele osvetljujejo nebo. Jst pa sem na toplem, pod mojo vijola deko, z lučjo, ki meče tako nežno svetlobo na steno in gledam Gossip girl, jem čokolado s 70% kakavom, ker druge ne smem (v bistvu niti te ne smem...ups O:)). Rajši bi jedla čokolino, samo se mi ne da it v trgovino in itak ne smem... Ful mi je fajn, ne glede na to, da bi zdaj mogla brat knjigo za faks in se ne predajat takim ''lame'' užitkom, po oceni mojega faksa. Samo si ne morem pomagat. Mi je preveč lepo. Prov klišejsko lepo. To je prov tipično izpitno obdobje... Serije, postlja in čokolino. In pred spanjem še malo Pink Floydov, Doorsov ali Dark Straitsov... Perfekcija <3 

Ružan san...

Granate padajo na ulice, streli polnijo ušesa. Ljudje bežijo in se skrivajo po vseh mogočih luknjah. Počutijo se kot miši, ki bežijo pred veliko črno mačko v prazni sobi veliki dva kvadratna metra. Sarajevsko nebo se na začetku vojne cel čas zdi sivo. Ampak po par dneh slonenja na okenskih policah, začnejo meščani počasi razlikovati odtenke te sivine. Nebo še nikoli ni bilo tako lepo. In včasih, ko sonce osvetli oblake, marsikdo dobi občutek, da ne živi več v realnosti. Kaj ni vse ena glamurozna gledališka igra? Niso vse samo grde sanje? Sosede ne opravljajo več. Vsak dan ima zdaj smisel, saj je možnost, da bo zadnji, precej velika. Mesto je na pol porušeno, v fasadah so luknje in zagozdeni metki, madeži krvi in še v trenutkih popolne tišine visi v zraku nevaren vonj po vojni. Ampak za hišami prebivajo ljudje, ki sanjajo iste sanje, imajo enake upe in strahove. Tam je hrvaška igralka, ki vsak dan po mrazu hodi na gledališke vaje. Ko gre mimo velike na pol porušene hiše, jo vsak dan pred vrati pričaka majhen paket hrane. Izza zavese se ji, med običajnim kašljem, nasmehne srbska starka, bolj suha od zobotrebca, ki kadi tobak zavit v časopisni papir. Mimo pride močan moški, ki v rokah drži še zadnje zagrebško žganje iz shrambe in podari starki celo škatlo pravih cigaret. Sarajevčani zdaj razumejo preroško besedilo Bijelog dugma.

»Vidio sam u snu ljiljan bijeli

Crne konje i svatove bez pjesme

I tiho bez glasa odlaze nekud

Neki dragi ljudi, gdje, ah gdje

Ružan san.«

Gospa Čebela Part I

Nekoč je nekje v današnjem času živel fant po imenu Luka. Luka je bil najbolj običajen fant, kar si ga lahko predstavljate. Oblačil se je v klasične najstniške kavbojke in neiztopajoče majice, ki mu jih je kupovala mama, zato ne bi mogli reči, da je imel nek poseben samosvoj stil.

Ko se je zgodila sprememba v njegovem življenju, je ravno obiskoval zadnji letnik splošne gimnazije, ker so starši želeli, da konča vsaj maturo. Pri vseh predmetih je, četudi se to sliši nemogoče, imel same trojke.

Poslušal je tisto, kar je bilo trenutno popularno na radiu. Občasno je hodil tudi na zabave in pil, ko so pili drugi. Imel je povprečno število prijateljev, torej nič. Ne hec, imel je ene tri dobre prijatelje in niti enega nasprotnika.

Njegovi lasje so bili običajne rjave barve, tako kot tudi njegove oči. Ni bil previsok, a tudi ne prenizek. Niti lep, niti grd. Zanimal se ni za nič specifičnega. Ne bi mogli reči, da je imel nek poseben talent, niti da ga je neka stvar posebno veselila. No, recimo, da je pri športni rad igral nogomet in je na sebi rad čutil oči nasprotnega spola, a to je bilo tudi vse.

Nekega dne je v razred vstopila majhna socialna delavka, ki si je ob mlajših od sebe vedno nervozno popravljala kvadratna očala na nosu in naznanila, da lahko tisti, ki imajo kakršnakoli vprašanja o študijski usmeritvi po faksu, pridejo k njej na pogovor.

Lukov prijatelj Peter je prijateljema napovedal, da gre na strojno in pika. Rok, ki je sedel na Lukovi levi pa je povedal, da si bo eno leto vzel pavzo in odpotoval v Amsterdam s svojim saksofonom in igral jazz po barih. Luka ni imel pojma kam se ima namen usmeriti. Zdaj je prvič v življenju pomislil, da se mora za nekaj opredeliti. Opredeliti? Sploh ni vedel kaj točno naj bi ta beseda pomenila.

Zato se je po kratkem premisleku odločil, da gre na sestanek k šolski tajnici.

To be continued...

The snake is long, seven miles...

https://www.youtube.com/watch?v=JSUIQgEVDM4

Konci so me od nekdaj fascinirali. To pa zato, ker jih jaz ne doživljam. Mogoče zato, ker podzavestno nočem trpeti, ker končnost pomeni, da se tisto nekaj ne bo nikoli več zgodilo, da se je končalo. Življenje je, po marsikateri filozofiji, sestavljeno iz majhnih koncev in začetkov. Pri meni tega ni. Je samo proces, brez konca. Moji možgani ne dojemajo koncev. Cel čas je nekje v zaprašenem kotičku možganov skrita misel, da se lahko vse še enkrat zgodi, kljub temu, da za to obstaja 0,01% možnosti. Še vedno je mogoče. Še celo otroške spomine ne dojemam kot končne. In ja, vem, da je to mogoče čudno, samo tako je.

Ko so umrli trije meni zelo dragi ljudje, me je v tistem trenutku, ko so mi starši povedali grozno novico, prvič v življenju oplazil občutek končnosti, me popolnoma ohromil in zlomil. Ampak jaz verjamem v reinkarnacijo, tako da sem po nekaj časa vedela, da niso zares šli, da to ni konec, ampak je samo prehod. Tako kot tudi moja bolečina ni bila končna, ampak jo je čas vsaj delno zacelil.

Obstaja ena oseba iz srednje šole s katero sva se veliko družili in sem jo srečala lani. Oseba je v principu ostala ista in tudi jaz sem v nekem bistvu bistva še vedno ista. In ko sem jo srečala, sem se z njo pogovarjala enako kot pred tremi leti, ko sva se nazadnje videli. Samo nekaj je bilo drugače. In ko sem začela razmišljati o tem sem ugotovila, da je bila to najina percepcija končnosti. Ta oseba je najine nedejavne stike vzela kot konec prijateljstva. Ne zaradi zamere, temveč samo zato, ker se je življenje premaknilo naprej. In ker verjame v tem male konce, ki rojevajo začetke. In to me je na nek način prizadelo, ker sem potem, ko sem začela opazovati odnose, ugotovila, da večina oseb razmišlja tako kot ta bivša oseba iz srednje šole. Veste tisti občutek, ko se z nekom srečaš na ulici in ima tak tuj, sramežljiv in malo uraden ton in vidiš, da je ta oseba na bivše prijateljstvo že nalepila oznako "konec."

Na svetu je vse preveč spremenljivo in relativno, da bi lahko verjela v dokončnost. Celo ta tekst, ki ga zdaj pišem, se lahko spremeni. Lahko me bo neki primlo in ga bom popravila, mu kaj dopisala. Mogoče jutri, čez dva meseca, drugo leto ali čez petnajst let. Verjetno se to ne bo zgodilo, ampak vseeno je mogoče. In dokler je mogoče, ni konec.

Vem, da je ta moja filozofija malo čudna za druge ljudi in mi prinaša kar nekaj bolečin, ko vidim, da je nekdo drug obupal nad prijateljstvom, nad ljubeznijo, nad življenjem... Včasih je to problem, ker jaz nisem sposobna teh "novih rojstev", kjer težiš samo naprej, ampak sem na nek način ujeta v preteklosti, saj stvari ne zaključim, ne dojemam koncev, niti tistih res očitnih...

Efekt lisice...

Res nočem izpast depresivna al karkoli blizu pomenu te besede, samo včasih se vse zdi tko brez smisla... Kaj vam ne? Meni ja..včasih, sej ne vedno. Samo v takih trenutkih kot je ta. Starši gledajo televizijo in jst se pripravljam, da grem spat. Vse je tako normalno, navajeno. Celo svetloba te luči mi deluje tako poznano. Samo včasih pridejo dnevi, kot je današnji, ko se mi vse to zdi nekako oddaljeno. Kot da ni moje. kot da sem samo gost v tem telesu in sem jst, prava jst, nekje izven tega vsega. Deluje kot da sem skadila dva špinela? Ja, me ne briga, če tko deluje, ker nisem. 

O teh rečeh razmišljam preveč pogosto. Ko jem palačinke, ko se tuširam, ko se vozim v avtu, ko poslušam predavanja iz zgodovine gledališča... Ko počnem vse tiste poznane stvari, ki se v momentih, ko razmišljam o njih, zdijo tko daleč stran. Sploh ne znam razložit tega. Jst temu rečem efekt lisice. 

To pa zato, ker sem o tem rvič razmišljala, ko sem imel pet let. Se spomnim kako sem ležala na postelji od staršev, ki je bila pogrnjena z nekim starim modrim pregrinjalom. In sem ravnokar zložila še zadnjo puzlo v sestavljanko, tako da sem bila nad seboj več kot zadovoljna. Se spomnim poznanega vonja po milu, taka rumena tuba je bla, mehčalcu in vonju po mami, po katerem je dišala tista poznana modra prevleka za posteljo. In tako sem vohala vse te domače vonje, gledala vse te poznane stvari in čutila srečo zaradi puzel in kar naenkrat me je nenapovedano prevzel nek čuden občutek, da vse to doživlja samo moje telo in ne jst jst. Zaprla sem oči in pomislila na vesolje. In kar naenkrat čutila tisto majhnost ljudi. Mojo majhnost. Kot da je vseeno če obstajam ali ne. In cel čas sem imela občutek, da sem v eni sobi in okoli mene je tista neskončna črnina z zvezdami. Kot da bi bilo vse neskončno. Prostor, kjer smrt ne obstaja, ker smrt je končni pojem, vesolje pa ni. In tako so mimo tega prostora v katerem sem sedela letele vse poznane stvari. Te puzle, liki iz pravljic, ena hiša, žoge, zvezde, mehurčki, bleščice, lučka na Miki Miško, plišasta luna, modra prevleka za posteljo,... In lisica. Ne vem zakaj mi je tista lisica ostala v takšnem spominu ampak mi je.

Takrat ko sem to doživljala sem čutila neki čudnega, nepoznanega. Neka mešanica med ugodjem in neugodjem, med poznanim in nepoznanim... sploh ne znam razložit. Mogoče je blo to zato, ker je takrat umrla babica. Ker me je prevzemal tak podoben občutek, ko sem izvedla za njeno smrt.

Teh občutkov dolgo časa ni bilo na spregled. Šele zdaj so se pojavli, ne vem zakaj... Mogoče ker stojim na prelomnici svojega življenja. ker bo zdaj vse drugače in bom s podpisom neke pogodbe zapečatila svoje nadaljnje življenje. Mogoče ker me skrbi, da je vse skupaj malo preveč končno. Ker ne bom nikoli vedela, kako bi bilo, če...