Končno sem, po treh letih, razvila slike iz mojega analognega fotoaparata in skupaj z njimi tudi neke že pozabljene spomine. Na njih se je prilepila nostalgična sepiasta barva, ki jo nosijo vse stare fotografije. Lepe so. Tako čisto zares estetsko čudovite. Ampak v meni nepovabljeno vzbujajo že na pol pozabljene občutke. Zaradi njih mi pišejo bivši ljudje in se kot vedno opravičujejo za pretekle napake. Za grozovito stvar v katero sem bila prisiljena in za manjše stvari, kot so nezmožnost opustitve nikotina. Opravičujejo se mi za zlomljeno srce in iz napisanih besed čutim iskrenost in neko prikrito ljubezen, pomešano s krivdo in nenadoma, ne da bi vedela kdaj, me gosto obdaja nostalgija. Tisti občutek, ki vedno pride skupaj z bivšo ljubeznijo in ga nikakor ne morem zatreti. Ljudje, ki so mi dali najlepše spomine, so zdaj postali spomini. In globoko v sebi me spomini še vedno sprašujejo kako so in kaj se dogaja v njihovih življenjih. Ampak ne vprašam. Ker najbolj vsega čutim obžalovanje, ker ne bom nikoli več ista, saj me je preveč spremenilo. Lekcija je bila preveč pomembna in me je usmerila v prostor, v katerega sama od sebe ne bi nikoli pogledala in ne bi odkrila zaklada, ki ga skrivajo izkušnje. In za to sem hvaležna. Navsezadnje sem vesela rumenkastih fotografij, predvsem prve, iz mojega najsrečnejšega časa, leta 2013, kjer se smejem ob rdečem opraskanem Peugeotu. Ker je v mojem smehu očitno razvidno upanje. Ker sem zdaj prav enako srečna in zaljubljena, kot sem bila takrat. Ker zdaj vem, da so se stvari morale zgoditi, da bo v naslednjih fotografijah naiven lesk mojih oči, nadomestilo zavedanje in zrelost. Ker sem zdaj v sedanjosti, kjer imam vse, česar prej nisem imela.
