Gymnopedie No.1 preseljena v praktično obliko

Se mi zdi, da sem zdaj končno našla tistega njega o katerem sem prej samo pisala. Sploh ne morem verjet. Nisem še sigurna, če niso vse samo sanje ali moje nerealne projekcije. Neka ženska mu je pred tremi meseci napovedala, da bo spoznal mlajšo punco na zabavi in da bo z njo tvoril popolno harmonijo. (In da bo njegova mama ljubosumna na najino močno povezavo :)) Meni je indijska astrologija napovedala, da bom spoznala z mano ujemajočega se in rahlo alternativnega fanta nekje v koncu aprila. Evropska astrologija nama je napovedala, da bova skupaj ustvarila brezpogojno ljubezen, ki je neverjetno redka v partnerskih odnosih in da naju je skupaj pripeljala čarobna palčka, kar sploh ni daleč od resnice. En listek na nočni troli, v trenutku, ko sem se vračala od D in njegove punce in sem si končno rekla, da je tisto z njim od zdaj naprej končana zgodba. In točno takrat je prišel on. V pravem, malo čarobnem, trenutku, ki si ga predstavljam v stilu filmov Kar-Wai Wonga.

Verjetno večina mojih bližnjih misli, da se vse skupaj odvija prehitro, samo meni ni še nikoli nobena stvar delovala tako zelo prav. Sploh me ne zanimajo nobeni zunanji dvomi, jaz prav vem, da je to to. V trenutku, ko sem se odločila, da ne bom imela stikov z nasprotnim spolom, sem se dobila z njim in mi je popolnoma zmešal glavo. In jaz očitno njemu, ker imava že privat fore in ker od 5.5 vem kak okus imajo njegova usta in ker me vsaka misel na to, vzburi. Ker cel čas razmišljam o njem in ker mi pošilja originalne slike in nevsiljivo gradi prihodnost z mano in mi govori kako bova brez plana potovala po azurni obali. Tudi če sva se srečala premalokrat za tako globoko povezavo in je čudno, da čutim tako visoko stopnjo zaljubljenosti. Kljub vsemu je pristno. Zadnje čase lahko poslušam samo še ljubezenske pesmi v stilu Erika Satia - Gymnopedie No.1 (čeprav me ta pesem ironično spominja na nekega Erika, ki je bil kratek, ampak intenziven moment mojega življenja. On je bil popolnoma identičen Murphy iz Love Gaspara Noa (še vedno sem obsedena s tem filmom), skupaj bi se najverjetneje uničila, ampak sva oba tipa, ki bi podzavestno uživala v tem bolečinsko-ljubezenskem odnosu. Takrat sem imela na izbiro njega ali njega. Itak sem brez nobenega pomisleka izbrala njega, ker se mi zdi utelešenje vsega, kar sem si kdaj želela). Poslušam Jona Briona (Punch-drunk melody) in vse ostale v tem rangu počasnih zasanjanih melodij. V soboto sem si kupila res veliko Klimtovo sliko Poljub za novo sobo. Za novo življenje. Pašejo mi, kot mi paše lubenica pred in po vseh vrhuncih mojega življenja.

Malo mi je žal, da se 5.5 spomnim malo megleno in da se je začelo deloma podobno, kot se je s prejšnjim FSKDL. S tem, da se tokrat vsega spomnim in da on ni nič pil. Se spomnim rdeče lizike, tistih svetlečih palčk, ki jim nikoli ne vem imena, ampak mi predstavljajo želje, stojo pri stebru, smejanje s cimro, okus moje najljubše pijače ever - melonine vodke z ananasom in sedenje na mokri travi pod njegovim dežnikom in njegove roke prepletene z mojo. Ne spomnim se ne muzike, ne ljudi, okolice, vremena, sploh ne vem o čem sva govorila, kako je izgledal..vse se je popolnoma zameglilo, ker sem se najbolj verjetno zaljubila. Spomnim se samo občutka, ki mi ga je dajala njegova prisotnost. In kako je enak stavek s katerim sem prej končala z bivšim FSKDL, nenadoma dobil popolnoma nov pomen in je tokrat, z razliko od prejšnjič, začel nekaj novega "To je to?" "Ja, zdej si moja".

Na njem je nekaj drugačnega in jaz imam rada drugačno. V bistvu o njem sploh ne vem nič zares, je ena popolna neznanka in skrivnost. Nimamo niti enega skupnega znanca, kaj šele prijatelja. Lahko bi se mi zmislil vse, ker vse kar vem o njem stoji samo na njegovih besedah. In vseeno mu verjamem. V resnici je verjetno ravno to tisto zakaj me tako vleče k njemu. Ampak imam prvič v življenju občutek, da je to tisto zdravo vlečenje. Ni temen egocentričen neznanec z zelenimi očmi, ki so mi do zdaj okupirali življenje. On je čist in je sončen. Ni tista problematična vrsta, vsaj ne v ljubezni. On bere raziskave, kot jih berem jaz in ima bogat notranji svet.

Predstavljam si kako bi bilo z njim ležati na travi pred domom ali pa se sprehajati ob plaži. Si predstavljam kako bi bilo sedeti pred njegovim vikendom, ki je bog ve kje v Istri, in piti rumeni muškat. Ali pa mogoče rajši Jack Danielsa. In kako bi začela končno ločiti sex od ljubljenja. Ker bi se z njim najverjetneje začelo dogajati slednje. Hkrati bi se z njim rada vozila na motorju brez čelade, z leder jakno in poslušala Aerosmithe na ves glas. Potem bi vžgala ogenj sredi prepovedanega dela plaže in bi zaspala. Njemu bi ponudila svojo slušalko in začela graditi nov skupen milni mehurček. Ker se strinjam z bivšim FSKDL, ki je rekel, da ima vsak par nek svoj magičen svet. To mi je rekel nek ful sončen dan brez oblačka, na najinem drugem zmenku na plaži v Sestianu. In sem se šele včeraj slučajno spomnila, da je bilo zadnjič, ko sva bila skupaj tam, na istem mestu tako gosta megla in tema, da se ni videlo dva metra pred seboj. Lahko bi poštekala že takrat. 

Všeč mi je, ker ima on v sebi belo in rdeče, ampak vseeno več bele, tako kot imam jaz in ni ekstrem enega ali drugega. Všeč mi je, da potuje. Čeprav je Geneva trenutno malo predaleč od mene. Vse je nenaravno perspektivno. Tokrat prosim vse realne stvari, kot so banane in moji zvočniki na jabolka in pa rdeča posteljnina, naj traja, ker mi prejšnjič hobotnice, vile in palčki niso pomagali. 

Po takem letu, se mora zgoditi nekaj pozitivnega, drugače bo že groteskno, kot bi rekel moj dragi, zdravi in srečno zaljubljeno-preseljeni brat :) 

V sporu z življenjem.. again

Zadnje dni se počutim tko ful neverjetno žalostno. Me nervira občutek, da nisem nikoli sama in se ne morem v miru zlomit in se potem v miru sestavit nazaj. Vedno je kdo zraven. In jst ne morem jokat v bližini drugih človeških bitij. Bi rada bla sama, samo nisem sigurna, če bi takrat sploh lahko jokala. Ker me žalosti dejstvo, da sem cel čas obdana z ljudmi in sem hkrati v sebi popolnoma sama.  Sem mislila, da sem predelala travmo, ki se mi je zgodila, samo me je včeraj zvečer doletel pravi napad žalosti. Tiste neutolažljive, ker vem, da se preteklosti ne more popraviti. In sem rabila ene dve uri, da sem prišla za silo k sebi.  

Gledam te stene, ki so mi od vedno predstavljale dom in nekje notri v sebi, se še vedno ne morem sprijazniti z mislijo, da bom morala v roku bogih dveh mesecev neke druge stene klicati "dom." Ne morem verjeti, da bom zapustila svoje vseživljenjsko gnezdo, okrušen zid v kopalnici, svojo posteljo s skrivnim sporočilom zapisanim na letvice in vse spomine. Celo otroštvo, vse slike in pohištvo. Ker ne gre nič z nami. Ne vem kaj bojo naredili s stvarmi. Nočem vedeti ali jih bojo zažgali ali prodali. Vsi odtisi, ki smo jih vsi skupaj, kot družina, puščali v tem stanovanju celih triindvajset let, so zanje postali nepomembni. Jaz sem edina, ki joče za njimi, edina, ki mi stene niso samo stene. Selitev je prišla v zame psihološko najslabšem času. Celo leto je en šit poln nepredstavljivih življenjskih sprememb. Lani v tem času, bi se smejala človeku, ki bi mi napovedal tako neverjetno slabo prihodnost. 

V mojem življenju zdaj uradno ni več nobene trdne točke. Ostala sem brez fanta, ponosa in brez doma. Vse prijateljice so na pol poročene, zaljubljene ali v tujini. Dolgoletni prijatelji me zapuščajo iz raznoraznih, ampak po večini enakih, razlogov. Ker prijateljstvo med fantom in punco pač ne obstaja. In ko gre ena, jo nadomesti neka druga. Mama in tata bosta zdaj dobila svoj nov mali dom z eno miniaturno sobico zame, z raztegljivim kavčem na katerem bom lahko spala med vikendi. Lahko bom šla k bratu v njegovo novo, ogromno hišo sredi divjine, ki izgleda kot iz revije, in bom spala v sobi za goste z oranžnimi zavesami. Ampak jaz pa dejansko nimam več doma. Šit, res nimam več doma. Sobica v Ljubljani v petem štuku je v tem trenutku najbližje tej definiciji. Gledam v svojo malo lipo pod oknom, ki je zdaj že velika in jo že pogrešam, tudi če sem fizično še vedno tukaj. Nočem it. Z vsem srcem bi rada ostala, vsaj še eno leto, vsaj še toliko, da pogruntam kam naj grem. Nočem zapustit vseh spominov. To pomeni, da bom mogla odrast. 

Danes zjutraj sem se zjokala med zajtrkom in oni so se mi smejali. Normalno, da sem se šla zapret v kopalnico. Imam občutek, kot da se poslavljam od fanta s katerim sva živela v popolni harmoniji, ampak zaradi zunanjih okoliščin ne moreva ostati skupaj. Kot Romeo in Julija, s tem da je Romeo neorganska stvar. Ma vseeno. Ne vem zakaj se moram tako j** navezat na vse. Na ljudi, stene, predmete in mesta.  

Mogoče je boljše tako. Ker se bom morala odvezati in samo iti. Ker imam samo še sebe. Se mi zdi, da sem jaz edina, ki bo ostala sama s sabo. Čeprav bom na koncu tudi jaz zapustila svoje telo. Čudna misel... Če preveč razmišljam o njej, padem v belino. V nesmisel. V depresijo. 

Imam probleme s hormoni, zato se jočem na vsakem koraku. S tem, da večinoma nihče zares ne opazi. Občasno me kdo vpraša kaj je narobe z mojimi očmi in samo rečem, da imam leče, ki se malo bolj bleščijo. Ne vem kaj bom drugo leto v tem času. Sploh ne vem kam naj grem, kaj naj delam po Pragi (če sploh grem tja). Ne vem več nič. Nimam plana. Nimam prihodnosti. V najslabšem primeru si bom naredila hišico na drevesu nad reko. Imam že izbrano drevo. V tem primeru bom vse svoje prihranke dala za to, da zgradim eno solidno, skromno hišico na drevesu in da si kupim najbolj osnovne stvari. Potem bom živela tam in bom pisala neumnosti. Mogoče bom kaj objavila in dobila 20 evrov s kjerimi bom šla na enodnevni izlet do Portoroža ali pa si bom kupla zalogo čokolade. In če ne bom zaslužila, bom kradla paradajze in kumarice po okoliških vrtovih (ki so res blizu mojega drevesa) in bom nabirala borovnice in maline v gozdu, ki tudi ni daleč. In bom srečna. Ja. To je dober plan. 

V četrtek grem utapljat svojo žalost (ki meji že na ironijo, ker mi je po svoje vse skupaj smešno, kako hitro se spreminja moje življenje.) v alkoholne hlape. Sem se odločila, da ne bom depresirala in bom namesto tega rajši plesala in se bašala s čokolado, zato si vsako jutro rišem smeh in se smejem in me vsi gledajo čudno, če se mi je zmešalo.. Ker po svoje se mi je malo, zaradi prevelikih obremenitev mojega melanholičnega občutljivega uma.