Positive vibrations :)

Je bila vsa ta pozitivna energija v zraku tudi prejšnja leta? So se vršički hribov tudi prej tako svetili v zgodnjem jutru? So orhideje na nočni omarici moje mame tudi prej tako zgodaj in polno roza zacvetele? Je prej tudi tako dišalo? 

Ne vem, kako prej nisem opazila teh stvari. Kako lahko nisem čutila vsega tega življenja? :)

Včeraj sem z enim od mojih novih prijateljev hodila po pomolu v Trstu. Bilo je v času mojega najljubšega dela dneva in nekaj v meni, dolgo zakopano, je delalo prevale in čutila sem ognjemet čiste prvinske sreče. Gledala sem kako psi mahajo s svojimi repki, kako ogromno oranžno sonce paše na vijolično podlago, kako se po celem mestu prižigajo luči in videla sem smeh na ustih, čudovito globoko modro barvo razburkanega morja, zibajoče ladje v daljavi, prijateljice na robu pomola, ki jejo čokolado. Potem sva po nesreči gledala srbski dokumentarni film, namesto irskega in čutila sem nostalgijo z glavnim likom. Ampak za razliko od prejšnjih obdobij svojega življenja, nostalgija ni premagala sreče. Sreča je nostalgijo zalila z močnim valom in jo utopila v svojih globinah. Jedla sem majhne čokoladne pite, picete in pila aperol špric. Sedela sva v čudovitem filmskem baru in zaželela sem si, da bi v rokah držala staro sovjetsko kamero Super 8. Gledala sem neko osvetljeno sobo v tretjem nadstropju in sobno rastlino v njej. V baru je donel jazz in všeč mi je bila mehka rdeča svetloba namizne svetilke na leseni mizi. Tudi njegova izjava, da mu je nerodno z mano, mi ni pokvarila večera, ker sem se mu samo nasmehnila in mu rekla, naj ne skrbi za to. Sploh me ni motilo čutenje njegove želje, da bi bil z mano, kot me je motilo kdaj prej pri vseh fantih, ki jih je vedno več v mojem življenju, vendar imajo vedno manjši vpliv na mene. Tudi, ko sva se zgubljala po mestnih hribovjih okrog Trsta, sem čutila srečo. Gledala sem polno luno in zvezde, stavbe, kot iz Mačk iz visoke družbe in vse je bilo v redu. Vse moje telo je bilo toplo. Roke so mi gorele od energije, kljub temu, da je bila temperatura niti ne 3 stopinje. Srečala sem svojo najboljšo prijateljico in vse življenje, vsa pokrajina, mesto in jaz sama se mi je zazdelo nekako novo. Na novo sem se zaljubila v življenje in to zares močno paše. 

Spet berem Stepnega volka in razumem ga bolj kot kdajkoli. Moram prepisati odstavek, s katerim se ne bi mogla bolj poistovetiti:

"Ljudi, podobne vrste kot je Harry, je kar precej, posebno mnogi umetniki pripadajo tej zvrsti. Vsi ti ljudje imajo v sebi dve duši, dve bitji, v njih sta božansko in peklensko, sta materinska in očetovska kri, sta zmožnost za srečo in zmožnost za trpljenje prav tako sovražno in zmedeno druga zraven druge in druga v drugi, kakor sta bila volk in človek v Harryju. In ti ljudje, katerih življenje je zelo nemirno, doživljajo včasih v svojih redkih trenutkih sreče tako močne in neizrekljivo lepe stvari, pena trenutne sreče škropi vsakokrat tako visoko in slepeče čez morje bolečin, da ta kratka prižigajoča se sreča izžareva, dotikajoč se tudi drugih in očarujoč jih."  

Harry Haller ima v sebi volka in človeka, ki se medsebojno sovražita. Jaz v sebi čutim človeka-žensko in divjo mačko, ki sta imeli enak problem. Zdaj ju združujem, njuna ljubezen, ljubezen do same sebe, pa je rodila najvišji smoter, h kateremu stremi človek: svobodo v sprejemanju sebe. Ne vem, če sem se kdaj v svojem življenju počutila boljše, kot se ta januar. Molim vse bogove, palčke, vile in hobotnice, naj traja.  

Vedno sem se želela prilagoditi družbenim okvirjem, se skladati s celoto, biti kalup, da ne izstopam. Ampak zdaj vidim, da je to kar imam, vrednejše in dragocenejše. Ne bi več zamenjala svojega pogleda na svet s pogledom na svet nekoga brez domišljije, nekoga, ki ne vidi barv v vseh odtenkih, ki ne občuti čustev v vseh variacijah in ki živi tako, kot je 'prav'. Ne bi več zamenjala svoje notranje čistosti z nekom, ki preklinja in kadi, samo zato, ker je to kul. Drugi ljudje niso nič bolj vredni od mene. Ne rabim več fantov, da mi dokazujejo lastno vrednost. 

V bistvu sem precej ponosna nase, da sem prišla do tega preskoka v miselnosti že pri 22. Malo bi manjkalo, da bi postala lupina in bi prišla do spoznanja pri 50-ih. To je dokaz, da se v življenju res vse zgodi z razlogom. Nič ni brez veze. Vse vodi v duhovni razvoj. Vse vodi k resnični sreči. 

Zlata ribica, where are you man?

Če bi zlate ribice, ki izpolnijo tri želje res obstajale, bi si definitivno zaželela naslednje:

1) Da ne bi bila več lena!
2) Da bi najdla pravo ljubezen in si ustvarila zdravo in srečno družino.
3) Da bi imela solidno količino denarja, s katerim bi preživela do konca življenja.

Ampak, ker je v realnosti zelo majhna možnost, da bom kdajkoli spoznala take vrste zlato ribico, bi bilo precej pametno, da bi naredila nekaj na tem, da sama samcata, vseeno pridem do teh treh stvari. Če bi se znebila lenobe, se mi zdi, da bi bila sposobna dobiti tudi solidno količino denarja. Samo druga točka, ni odvisna od mene, ker je pač stvar dogovora med zvezdami in zvezdami in mojo osebno srečo. Sem se že sprijaznila s tem, čeprav ne bom najbolj vesela, če se sporazumno odločijo predlog za mojo srečo v dvoje, zavrniti. Ampak ok. Kot je rekel moj dragi bivši fant: "Jst lahko živim brez tebe." Tudi jst lahko živim brez tebe. In tebe. In njega.

Samo najbolj od vsega na svetu, od vseh mojih ne najbolj simpatičnih lastnosti, bi se na prvem mestu znebila lenobe, ker mi povzroča vse probleme, ki jih imam v življenju. VSE zamudim zaradi nje. In večino časa se sploh ne čutim kriva. Ampak resnica je ta, da zaradi tega živim samo recimo 36% svojega življenja, medtem ko pa imam kapaciteto za precej več. Lahko bi dobila denar, potovala, se izobraževala, spoznavala nove ljudi, se smejala, vozila, živela. Pismo, sem jezna sama nase!

Danes sem dobesedno cel dan, od 7 zjutraj do natančno tega trenutka zdaj, ležala na postelji in gledala filme. Medtem ko imam ogromno dela za faks. Medtem, ko se čisto lepo zavedam, da bi naredila vse svoje delo in še več, če bi dvignila svojo debelušno rit in jo prestavila v bližnjo knjižnico, ki je nič koliko kot 15 metrov stran od trenutne lokacije. Ampak ne! Rajši sem neproduktivno gledala nepomembne filme (za razliko od enega, ki pa me je dokončno zapsihiral. Hvala res.). Zdaj me boli križ in noga mi je padla v komo. In to je bilo to. Moj cel dan.

Nič. Grem spat (upam, da se mi bo dalo do kopalnice umit) in upam, da bo jutri bolj produktiven dan.

Let it go...

Sedim zavita v postelji, tudi če je ura že preveč za to. Še vedno nisem jedla in že čutim pretakanje svojih želodčnih sokov, ki si želijo hrane. Zunaj slišim zavijanje vetra in zvok mi je nekako čudno domač, avtomobile in šumenje ventilatorja nad hotelsko kuhinjo, ki ga občasno lahko zamenjam za morje, če zaprem oči in se zelo potrudim. Slišim tipkovnico, kašljanje človeka, vžig motorja, premikanje škatel... In vseeno, kljub vsem tem zvokom, slišim tišino. 

Počasi se umirjam in ne rabim več goro dražljajev, da bi se počutila živo. Ne rabim več žurati, nenehno govoriti o svojih občutkih, se družiti. Na momente v sebi čutim nekaj drugačnega, kot sem prej. Nekaj neopredeljivega, a močnega. Zavedanje same sebe. Berem knjige, ki sem jih že stokrat prebrala, ampak se mi zdi, kot da jih berem prvič, ker jih šele zdaj razumem. V meni raste neka nova moč in predavanja o strukturi pravljice občutim kot psihoanalizo same sebe. Junakinja - devica - nujno ženska - se ne zaveda svoje moči, jo zatira, zatira sebe, da bi se prilagodila družbi. Ni dovolj dobra, za vse se opravičuje. Pride vrh prvega dejanja in njena magija se sprosti, ampak si je ne dovoli zares občutiti, misli, da je bilo samo enkrat in nikoli več. Nato se njena moč sprosti do neslutenih višav, mora se umakniti v samoto, ampak to ni rešitev. Ostala je v konfliktu s prejšnjim svetom. In nato se mora spoprijeti s tem starim svetom, vendar ugotovi, da ga ne rabi premagati (za to so moški miti), ampak le sprejeti. Ko sprejme sebe, sprejme svojo ljubezen, sprejme svet in konflikta ni več. 

Ko smo včeraj gledali Frozen in obravnavali strukturo pravljice, sem se počutila kot v risanki, ko se tista magična rumena svetloba - čarovnija, polna rumenih bleščic, počasi premika po mojem telesu, me ovija in me vodi do nekega novega spoznanja. V sebi sem čutila muziko, ki pride ob teh momentih in  nadnaravni veter, ki dvigne glavni lik (kot pri Fioni v Shreku) in od tistega momenta je nenadoma vse dobro. Vse je drugače, a hkrati isto, saj je lik sprejel sebe. Nek glas v glavi mi je zašepetal "Let it go..." in po dolgem času, sem se počutila polno. 

Mislimo, da mora biti  ljubezen med moškim in žensko svobodna in mora dopuščati sanjam, da letijo, vse napake in biti brez meja. Želimo si najti ugodje in potešitev v objemu drugega, ampak v resnici se bojimo svobode in sebe. Bojimo se biti sami s sabo. Večina ljudi je okuženih z boleznijo imenovano pričakovanja, zato zveze ne uspevajo in se posušijo, kot utrgane rože na soncu. 

Predvčerajšnjem sem se dokončno sprijaznila, da besede ''ljubim te'' mogoče ne bodo nikoli več namenjene meni. In ob tem nisem čutila znane trgajoče bolečine sredi telesa in občutka nepotešene žalosti. Ne, čutila nisem popolnoma več nič. Problem je, da ne vem, če je to stanje dobro in če je resnično ali je le del predhodnega obdobja. Zato sem naredila eksperiment in preverila, če obstaja dobrost v nasprotnem spolu... in vse kar sem potegnila iz eksperimenta, je praznina. Mogoče jaz enostavno nisem ustvarjena za bivanje v dvoje. Mogoče sem prevelik izziv in jih koštam preveč energije. Dandanes so ljudje bolj površinski, nihče več se noče truditi. Preveč mi jih je reklo, da sem nekaj posebnega, drugačna od drugih, unikatna in da bom sigurno našla nekoga, ki bo pripravljen na to. Oni niso. Oni si najdejo normalne, nedrugačne in malo manj kreativne punce in so srečni,oni in one. Jaz nisem za to. Jaz hočem več od tega. Jaz si želim drugih stvari. Svoboda je tokrat zares postala moja najvišja vrednota. Sprijaznila sem se z dejstvom, da sem vsem fantom, ki so se kdaj čustveno zapletli z mano, samo spomin, da so pozabili na detajle in sem jim ostala v spominu le kot nek daljni sen. 

In meni je trenutno precej ravno, da ne pripadam in da me nihče več ne ljubi. Tudi jaz ne ljubim več. Malo se bojim tega udobja, ki ga začenjam čutiti sama s sabo. Se bojim, da mi bo to postalo tako blizu, da ne bom  več sposobna bivati s komerkoli drugim. Se bojim, da bom ena od tistih, ki bodo težko spustile v svoj svet, kjer je vsaka moška nogavica, ki (morda celo povabljena) vdre, tujek. Ki ne morejo zaspati, če ob sebi čutijo drugo telo in ki jih moti milijon stvari, ker so že predolgo same. Ampak jaz nočem živeti v strahu. Trenutno je v mojem življenju popolnoma vse dobro. Dosegla sem stopnjo neke stalnosti, umirjenosti in kljub temu, da življenje ni tako čustveno razburljivo, kot je bilo na primer prejšnji mesec, sem zdaj veliko bolj srečna. 

Septembra bom postala teta, ker bodo rodile moje dve najljubše prijateljice <3 Vsi okrog mene so zaljubljeni, cel čas se smejejo in jaz se smejem z njimi. Čutim pravo olajšanje in očiščenje čustvenih blokad, bolečine in tesnobe. 

Vedno manj se sprašujem o prihodnosti. Let it go, let it go... Bo kar bo, bo kar ima za biti. Mislim, da nisem jaz tista, ki dela, nekdo drug je tisti, ki dela.