Nikoli ne pozabimo ljudi, ki smo jih imeli radi, kaj šele tiste, ki smo jih ljubili.
Nočem, da greš stran od nje, hočem samo, da se me spomniš.
Hočem, da se spomniš mojih rok v tvojih laseh in moje opekline na notranjem delu stegna.
Kljub temu, da je ona tista h kateri se vračaš domov. Kljub temu, da si izbral njene modre oči.
Izbral si njeno razmišljanje, njene hobije, njen smeh, njene roke, boke, noge, energijo. Njo celo.
In meni je ok. Jaz te ne rabim. Niti pogrešam te ne zares.
Nočem človeka ob katerem mi samo razbija srce in se mi potijo roke. Hočem nekoga, ki bo na deževen dan pripravljen deliti dežnik z mano in ki bo spravil stvari v pomivalni stroj, ker ve kako sovražim to početje. Ne rabim metuljčkov v trebuhu in zunanje lepote, jaz hočem dolge pogovore pred spanjem in olupljeno pomarančo.
Tebe zato ne pogrešam zares. Pogrešam samo spomine, ki so prešli skozi moj možganski Photoshop in dobili sijaj in lepoto, kot se večinoma zgodi z vsemi mojimi spomini.
Vseeno hočem, da se me spomniš. Ne vem točno zakaj. Mogoče se mi zdi samo lepo, da imaš zgodbo, ki jo boš lahko pripovedoval vnukom. Mogoče je samo tako lep egoističen občutek, da si bil del nekogaršnjega življenja.
Ne, v resnici me lahko pozabiš. Ker na koncu spomini sprožajo samo melanholijo, kot v filmu Zahajanje.
V resnici se počasi, a zanesljivo razblinjava. Ostali so samo še fragmenti. Samo še miniaturni delčki nekdanjih pogovorov, občutkov in slik.
To vse pišem v bistvu samo zato, ker potem lažje pišem. Ker ko nisem zares srečna, dobro pišem. Še nikoli prej mi ni tako teklo, kot mi teče zdaj. Ker ne vem več nič. Ker sem izgubljena in me pisanje edino prizemljuje in mi predstavlja smisel. Ker je to edino upanje, ki ga imam, ko se zbudim sredi noči vsa prepotena od strahu pred prihodnostjo in z zmedenimi, na pol zmešanimi, mislimi. To je trdna točka. Samo zaradi pisanja vem kdo sem, kje sem in kam približno grem. Vem, da bom drugo leto najverjetneje v Londonu in da bom v Pragi in potem v Novem Sadu. Vem, da bom zaradi pisanja zrasla in postala človek kakršen sem namenjena biti. Vem, da je to edino, ki me ne bo zapustilo in razočaralo. In če me že bo, si bom za to kriva sama. Papir me ljubi in si vedno izbere mene, ko jaz izberem njega. On je moj terapevt, me posluša brez besed in mi pusti, da ga božam in trgam, mu pišem ljubezenske stihe in ga zastrupljam z negativizmom. On prenese vse in je vedno tu za mene.
Pišem, ker sicer čutim potrebo, da eksplodiram, da se zjočem in da uničujem.
Pišem, ker sicer čutim poglede na sebi in jih potem spodbujam, ker se podzavestno želim maščevati vsem njim, ki so kdaj zlomili srce. Vem, da jih privlačim, ker me ne morejo dobiti. Pišem, ker jih sicer gledam izpod oči in poljubljam in trgam obleke iz njih. In jih na koncu, ko se iskreno zaljubijo, zapustim.
Pišem, ker čutim preveč intenzivno.
Pišem, da ne pijem.
Pišem, ker čutim ognjemet pod prsti, ko udarjam po tipkovnici.
Pišem za tiste, ki so mi podobni, sploh za tisto zapuščeno dekletce v kotu Guinness bara. Ker vidim žalost za masko njenega nasmeha in čutim napetost v načinu stiska njenega kozarca.
To naj bi bil zapisek o tem, kako rabim spomin, ampak ne tudi tvoje ljubezni, ampak preko njega sem odkrila svojo resnično ljubezen. Zato hvala, ker si izbral modre oči namesto črnih. Hvala, da si mi zlomil srce in da sem zato postala boljša scenaristka. Hvala, ker si poskrbel, da je moja kariera na precej boljši poti, kot je bila lani ob istem času.
Hvala času, da naju razblinja.
