Vsi vedno govorijo, da moraš povedati, ko se počutiš slabo. Ko si na primer v depresiji. Ko te nekdo vpraša "kako si?" je sprejemljivo, da rečeš "ne preveč dobro, ker..." In se potem pogovoriš in ti ljudje stojijo ob strani.
Ni pa sprejemljivo, da na odgovor "kako si?" odgovoriš s "Super, ker obožujem svoje življenje." Sploh ne takrat, ko sogovornik ni v ravno bleščečem življenjskem obdobju. Tega ne smš reči, tudi če je res, ker si potem ljudje mislijo: "kjera samovšečna prasička." Ni sprejemljivo, da se pohvalimo in da namesto "kako imam uničene konice", rečemo "všeč mi je barva in tekstura mojih las." Ne, tega se ne sme govoriti naglas. Ker se bo potem tisti drugi slabo počutil. Vzgojeni smo tako, da sebe tlačimo dol in da dajemo (lažen) vtis skromnosti.
Ampak zdaj sem ugotovila, da je točno zdrava samopohvala (ki pa ni enaka samovšečnosti ali egocentrizmu, da ne bo pomote) prvi korak k rehabilitaciji od kronične nesamozavesti. Zato bom zdaj sama sebi iz prihodnosti brez slabe vesti povedala, kaj mi je na meni všeč.
Draga Tamara iz prihodnosti,
Ker si pametna in razmišljaš o stvareh o katerih marsikdo nikoli ne pomisli. Ker opazuješ malenkosti in svet, kot da ga vidiš prvič in tega ne smeš nikoli jemati kot slabost, kljub temu, da te morda okolica prepričuje v nasprotno.
Ker imaš talent za to, da v drugih ljudeh prepoznaš nianse in ker se solidno spoznaš na psihologijo ljudi. Vem, da je tvoja strast, želja in po-klic pisanje in zato NIKOLI ne obupaj. Tudi če bojo kritiki raztrgali tvoje delo, tudi če bo ves svet govoril kako obupno pišeš, piši še naprej. Ker veš, da je to tisto, kar te dela srečno. Ker je to tvoja terapija in veš dobro, da če ne boš pisala, boš potencialno zafrustrirana in nobena od naju noče tega.
Srečna si lahko zato, ker imaš (ali si imela) dobro družino in si v življenju spoznala pravo ljubezen. Tudi če jo mogoče trenutno nimaš, si lahko hvaležna za to, da si jo nekoč imela in da si precej uživala v življenju. Pomisli na odnos s tatom in mamo in Gogijem. Mogoče se ti bo kdaj zazdelo boljše, če tega ne bi imela, ker potem ne bi trpela, vendar se boš motila. Ker je ta ljubezen edina resnična in ti je celo življenje dajala zatočišče, da se je splačala. Nikoli je ne obžaluj!
Ti imaš dobro srce, ampak preveč pričakovanj. Res ne rabiš tega. Imaš sebe. To je izvor tvoje sreče. Jaz se šele zdaj učim živeti v skladu s tem, zato upam, da si ti že dosegla to stopnjo zavesti in se je moj trenutni trud splačal. Prosim ne sili več v zveze z drugimi ljudmi, ker te drugi ne bo nikoli naredil srečne. Jaz sem zdaj samska in kljub temu, da sem malo zmedena, sem bolj srečna kot sem bila prej. Kot mi je včeraj en fant na prevozih lepo povedal: "V zvezi se obveznosti dvakratno zvišajo, pravice pa dvakratno znižajo". Kar je res. Ne sili v zveze! Bodi srečna sama. Imaš prijatelje in imaš filme, knjige in predvsem jogo.
Joga je pot k vsemu. Spomni se na občutek na seminarjih, spomni se na občutek po vadbi. Vem, da si bolj lena od lenivcev, ampak se prisili, vstani in začni delat. Takoj zdaj, ko prebereš to pismo. Brez izgovorov. Naredi to zame. Upam, da boš karkoli od tega upoštevala, ker vem kako trmasta si in prav lahko si te predstavljam, kako boš pri 50 zamahnila z roko in na ta tekst gledala kot na pisanje neke punčke. Ker vem kako podcenjuješ sebe in želiš svoje napake opravičiti s tem, da se sklicuješ na mladost. kar je po svoje res, ampak ne popolnoma. To pismo ti pišem res najbolj iskreno kot lahko. Zato ne zamahni z roko, ampak preberi črko za črko in pomisli, če ti lahko kje pomaga.
Lahko si srečna, ker imaš v sebi moč, da se smejiš. Ne sramuj se svojega humorja, ker si marsikomu (če ne drugega sebi) zabavna in pomisli samo na trenutke, ko hodiš po cesti in se smeješ svojim glupm štosom. Upam, da to še vedno delaš in se zabavaš sama s sabo :)
Celo življenje si zatirala sama sebe s tem, da si iskala napake. Upam, da si se vmes spremenila in na sebi vidiš lepe stvari. Vse kar je na tebi je popolno. Tako kot so drugi ljudje popolni v svojih nepopolnostih. Upam, da ne iščeš več perfekcije, kot jaz, ampak da si zadovoljna s tem kar si. Imaš mehke lase in mehko kožo in tistih par mozoljev ne pokvari tvojega obraza. Imaš lepe oči in rdeča šminka ti lepo pristoji. Imaš normalno postavo in ne glede na to kar ti drugi rečejo, je vse na svojem mestu, točno tako kot mora biti. Imaš lepe prste, vrat, rit, stegna tik nad koleni in ušesa.
Bolj pomembno kot videz, na katerega upam, da ne daješ več toliko pozornosti, kot jaz, je tvoj karakter. Na svetu ni dosti res dobrih ali prijaznih ljudi. Ampak ti si ena od njih. Ti imaš v samem bistvu dobro srce in si pripravljena pomagati. Do drugih ljudi se trudiš biti fer in imaš vrednote. Res, da se jih ne držiš vedno, ampak to pomeni, da si človek, ne da je s tabo kaj narobe. Mogoče se zdaj, v trenutku, ko si starejša bolj zavedaš sebe in se vrednot bolj dosledno držiš, kot se jih jaz. Verjetno si zdaj bolj zrela in pametna, ker imaš več življenjskih izkušenj.
Na tebi je lepo to, da si samosvoja. Jaz se še vedno včasih sramujem tega, ampak v resnici je to vrlina, ki je redka in jo je treba spoštovati. Nočeš biti navadna bela ovca v čredi, ampak hočeš iti višje, kot orel in videti čez vse pašnike in čez cel svet. Ostani taka za vedno! Ne pusti, da te kdo omejuje.
Moraš se zavedati, da je ta svet prolazan in da tvoji problemi niso tako veliki kot se zdijo. V primeru, da se ti zazdijo preveliki, se odmakni stran od vsega, vzemi si par dni fraj in zadihaj. Beri duhovne knjige in vadi jogo. Na koncu bo vse dobro.
Če se ti bo še vedno zdelo vse narobe pa si nabavi ogromno bomboniero (ali več njih) in ugotavlji kateri okus boš dobila. Poglej si film Lost in translation in pejdi spat. Jutra so bila pri tebi vedno boljša kot večeri. NIČ na tem svetu ni nerešljivo. Če ti je kdo umrl vedi, da to ni konec in da se bova srečala v nekem drugem življenju, vse kar je umrlo je to telo. Moli, meditiraj in vadi jogo. Druži se z ljudmi in se ne zapiraj vase. Če imaš otroke jih prosim postavi na prvo mesto. Upam, da sva si v bistvenih rečeh podobne in da si ti samo malo bolj pametna, odgovorna in samozavestna. Upam, da se imaš rajši kot se imam jaz.
Imam upanje, da si ti boljši človek, ker imaš zdaj več izkušenj. Upam, da boš še boljši in da mi čez kakih trideset let napišeš novo pismo, za tisto Tamaro, ki ga bo brala ko bo blizu 80 letom. Upam, da bom sploh živela tako dolgo ;) Ful si lahko predstavljam sebe kot prijazno nonico, ki se vsak dan igra z vnuki, medtem ko goji zeliščni vrt v hiški ob morju in se cinga na lesenem gugalniku, ki že sto let ni več v modi.
Kakorkoli, ostani pozitivna in se sprejmi, ker si najboljša kot si v tem trenutku lahko!
Z ljubeznijo te pozdravljam iz tvoje preteklosti,
Tamara
