Ta pesem je tista pesem, ki pride na koncu filma. Ko se pojavi odjavna špica. Pesem, ki traja večno, daje upanje, da bo z liki vse ok. Da bosta Ona in On živela srečno do konca svojih dni. Da bo punčka ozdravela. Da bo družina spet skupaj. Ob končni pesmi vedno dobim mravljince in nek občutek večnosti.
Danes sem se vozila s prevozi z nekimi ljudmi iz preteklosti. Prve pol ure jih nisem niti prepoznala. Hjoj... To pa zato, ker sem brala razčlembo Fausta v sončni svetlobi v levem kotu avta (kot vedno) z enim delom možganov poslušala radio in občasno gledala skozi okno spreminjajočo se pokrajino. Šele ko sem slučajno v njihovi debati slišala ime neke sošolke iz osnovne šole, sem ugotovila kdo so tisti trije ljudje s katerimi si že pol ure delim avto.
In sem pomislila, kako je zdaj vse drugače. Kako jaz nisem tisti človek iz srednje šole. Ne vem, če bi se sploh prepoznala. Ne vem, če me drugi prepoznajo. Profesorica od angleščine me sigurno ne. Šele potem ko sem jo v peto pozdravila, me je vprašala kdo sem. Ah.
Ko sem gledala tisto pokrajino, mimo katere se vozim dvakrat na teden, sem ugotovila, da nikoli ni ista. Kako lahko rečeš, da je golo drevo v jeseni, enako cvetočemu drevesu sredi pomladi? In da je isti občutek, ki ti ga da pokrajina sredi poletja v žgočem soncu, kot zimska ledena pravljica?
Stvari se spreminjajo.
Zato mi ni všeč, ko srečam ljudi iz preteklosti, ki so spoznali samo eno od tisočih različic mene in zdaj mislijo, da je to to. Ne, to ni to. Nisem piflarka iz prvega letnika in tiha miška, niti ne party animal iz tretjega letnika, tudi ne tisto nekaj vmes. Zdaj sem neki drugega. niti jaz ne vem kaj točno.
Hočem bit ta zadnja pesem v filmu. Tista, ki jo zdaj poslušam z največjo glasnostjo, da ne slišim niti tipkanja in naenkrat ne obstaja nič drugega razen mene, pesmi in teh besed. Počutim se, kot da z zaprtimi očmi in razširjenimi rokami stojim na robu pečine nekje na Škotskem in pojem to pesem. Pesem, ki ne prihaja iz radia, ampak samo obstaja. Nihče ne pozna izvora, pojejo jo oblaki in sonce. Mogoče še kak morski pes in delfin v oceanu, ki je pred mano.
In po par dnevih končno čutim svobodo. Sprostitev vseh frustracij. Vsaj te tri minute in triinpetdeset sekund sem v redu. Prov BAM!
