Vonj po jeseni

Listje se počasi rdeči, zrak pridobiva snežno ostrino, diši po kostanju in po magiji in jaz jem bučno juho, pijem kakave in poslušam Cigarettes after sex, tako kot lani v tem času, samo da šele zdaj razumem tekst. In sem udobno. Sem v čudovitem oktobrskem vzdušju, potopljena v tople gube flanelaste odeje.

Zdaj moje misli zapolnjujejo slike njegovih nog, videi iz New Yorka in razpadajoče hiše, podobne tistim iz Metke in Jankota. Končno sem našla pozitivna očala, Merkur se je končno premaknil iz uničujoče tranzicije in zvezde spet bleščeče osvetljujejo mojo pot.

Obiski nostalgije so vedno bolj redki in D mol ne doni več v prsnem košu.

Spet se navajam na brenčanje pikapolonic v moji sobi in na nekoč izgubljen, zdaj novo najden parfum L'Eau D'Issey. Navajam se na modrino in dotike, ki so tisočkrat bolj čisti od vseh prejšnjih in na nočne sprehode s talentiranimi ljudmi v avstralskih črnih plaščih. Na novo odkriti bar iz nekih drugih časov, na lepoto in znova prižgane oranžne lučke.

V lase se mi je ujel vonj breskve, ki privlači še zadnje letošnje čebele. Vreme ni najboljše, zato da lahko bolj cenimo sončne žarke. Čakam dom, da lahko govorim o zadnjih dveh tednih.

Želim govoriti o čolnarni, Besniških Rokovnjačih, zimzelenih drevesih premikajočih se v vetru, o rumenem balonu pred mojim oknom, Melody Gardot, scenarističnih konzultacijah z najboljšim mentorjem in njegovem poetičnem filmu, o upanju, Sarajevu, olupljenih pomarančah, ploščah z Ne daj se Ines in o Neli in mehkem občutku, ki počasi zapolnjuje moje črne luknje.

Hočem govoriti o jeseni.

Notranja revolucija..calm down, man.

V trenutkih konca se vedno zlomiš, kot trhla veja, ki na videz, od daleč vedno izgleda močna. Govorim, da me ne briga, da sva zrasli vsaka v svojo smer, ampak nekje notri čutim z bolečino zastrto ljubezen. Me zanima, če jo tudi ona čuti. Ali ji je zdaj vseeno, ker ima druge, bolj pomembne obveznosti?

Skozi misli mi grejo neki skupni naključni trenutki. Stvari, ki jih vem o njej. Spomini. Rumena barva. Muzika. Žuri. Filmček za rojstni dan. Matura. Vikend v Ljubljani. PLL. Brda. Mačke. Pogovori. Dolce vita. Milijon sladoledov.

Vse se zdi tako blizu, ampak je hkrati tako zelo daleč. Današnji dan je točka nič. Od tukaj naprej je samo še oddaljevanje.

Včasih si želim, da bi vedla, kdaj pride dan, ko boš z nekom jedel zadnji skupni sladoled. Ali ko mu boš zadnjič rekel, da ima kavno smetano pod nosom. Ne vem zakaj razmišljam o takih majhnih detajlih. Če bi vedla, kdaj bo ta zadnji moment, bi ga mogoče bolj cenila, ga bolj celostno ozavestila. Malo mi je žal samo glede tega.

Ful mi je čuden občutek, da je ne bom nikoli več objela, se z njo pogovarjala po telefonu, se igrala po parkih in bila zraven njenih otrok. Mi je čuden občutek te nepreklicne končnosti, ker se ni nič zares zgodilo. Ni bilo dogodka. Če bi bil to scenarij, bi ga producenti skritizirali, ker motivacija za razhod večletnega prijateljstva ni bil dovolj močen.

Prijateljstvo je bila zadnja kategorija spremembe, nisem si mislila, da bo tudi to zamenjano.

Ljubezen se je zamenjala.
Stalno prebivališče se je zamenjalo.
Začasno prebivališče se je zamenjalo (3x).
Družina se je zamenjala.
Fakulteta se je zamenjala.
Prijateljstvo se je zamenjalo.

Da ne govorim o vseh šokih preteklega leta. Vsi padci in vzponi. Diploma, rak, skrivnosti, bolnica, štiri selitve, G nova družina, nov fant, nova najboljša prijateljica, uspešen scenarij, obupen izpit, psihično nasilje, sonce v novem stanovanju, psihični problemi in tema in svetloba...

Verjetno se bom spet selila. Stanje v domu se menja in spet dobim novo cimro. Malo sem jezna na cel potek dogodkov, na življenje samo. Zakaj se vse menja? Zakaj ne more ena faking stvar ostat ista? Kaj je fora vsega tega?

Jst sem samo tako fuul utrujena. Od življenja, odnosov in malo od svoje glave. Ta strah, ki se je naselil v meni, me počasi ubija. Ne da se mi več ukvarjat s tem. Jst bi rada samo počivala in potem šla naprej. Potem, ko se bojo stvari v moji glavi za sekundo znormalizirale in umirile. Čakam trenutek, ko mi ne bo čudno, da se zbudim z moško roko pod glavo in šele po minuti dojamem, da je to moj novi fant. Da bom lahko hodila po novem stanovanju in mu rekla dom ter ne bom iskala vtičnic. Ko bom lahko končala študij brez občutka, da sta dve leti šli mimo mene, ne da bi jih opazila. Upam, da ne bom imela občutka zamujenega vlaka ali več njih.

Ne da se mi veeeeeč. Ta revolucija mojega življenja traja že predolgo. In se mi zdi, da se bo ustavila šele čez enih deset let. In ja, sej to je vse ok. Spremembe so, ko potegnem črto, pozitivne. Je bila čistka in v meni je vse boljše zdaj, tudi če je težko. Samo bi bilo še boljše, če bi vse prišlo lih za malenkost bolj postopoma, ne vse tako in the face. Že če bi se zgodila ena sama stvar od vseh teh, bi običajen človek, rabil kako leto, da to stvar predela. Če se ti jih zgodi petnajst v enem letu je pa kar malo prehard.

Nazdravljam s svojimi solzami, na novo dobo. Naj me usliši kdo in naredi moje življenje bolj pozitivno!

Edino kar je ostalo isto je strast do Harry-ja Potterja in želja po sladkem. Razen tega, ne vem več kdo sem in kje.

8.9.2016

Gledam premikanje zelenih krošenj v vetru in ptice letijo čez nebo. "Yellow" mi doni v ušesih, ko čakam, da tesnoba mine. 

Nenadoma razumem bistvo univerzuma. 

Potem pada dež, zgubim se v pasjih očeh, medtem ko ližem sladoled z malinami. Se sprehajam po Tivoliju in opravljam igralce. 

Nismo igrali pink ponka. Sem pa zato spoznala nadutega kitarista. 

Pijem pivo, ki se kliče Pivo, nato Laško, lažem in govorim resnice, se grejem ob sveči v Pritličju. Ta večer sem naredila 5 novih stvari. Ženski wc je vir mojih inspiracij. 

Habibti, kljub oblakom

si bila močen sonček 

v mojem življenju.

Žal mi je, da je tako. 

Te maram!  

avgust 2016

Darling, 

drugače je odkar te ni, 

jem rogljičke z marmelado, 

všeč mi je oranžna barva, 

v glavi odmeva: upanje umre zanje... 

Grem po vodo in ko perem roke slišim pesem iz preteklosti. Puščica bolečine zadane srce. Čisto rahlo zakrvavi na že znanem mestu, kjer ležijo nepozabljene brazgotine. 

Uteho najdem v modrini. Uteho 2 najdem v pommes fritesu s tatarsko omako ob polnoči, medtem ko lažem, da sem iz Bolgarije in poslušam Severino.

Dan je bil nedvomno zanimiv.  

Samo spomini

Končno sem, po treh letih, razvila slike iz mojega analognega fotoaparata in skupaj z njimi tudi neke že pozabljene spomine. Na njih se je prilepila nostalgična sepiasta barva, ki jo nosijo vse stare fotografije. Lepe so. Tako čisto zares estetsko čudovite. Ampak v meni nepovabljeno vzbujajo že na pol pozabljene občutke. Zaradi njih mi pišejo bivši ljudje in se kot vedno opravičujejo za pretekle napake. Za grozovito stvar v katero sem bila prisiljena in za manjše stvari, kot so nezmožnost opustitve nikotina. Opravičujejo se mi za zlomljeno srce in iz napisanih besed čutim iskrenost in neko prikrito ljubezen, pomešano s krivdo in nenadoma, ne da bi vedela kdaj, me gosto obdaja nostalgija. Tisti občutek, ki vedno pride skupaj z bivšo ljubeznijo in ga nikakor ne morem zatreti. Ljudje, ki so mi dali najlepše spomine, so zdaj postali spomini. In globoko v sebi me spomini še vedno sprašujejo kako so in kaj se dogaja v njihovih življenjih. Ampak ne vprašam. Ker najbolj vsega čutim obžalovanje, ker ne bom nikoli več ista, saj me je preveč spremenilo. Lekcija je bila preveč pomembna in me je usmerila v prostor, v katerega sama od sebe ne bi nikoli pogledala in ne bi odkrila zaklada, ki ga skrivajo izkušnje. In za to sem hvaležna. Navsezadnje sem vesela rumenkastih fotografij, predvsem prve, iz mojega najsrečnejšega časa, leta 2013, kjer se smejem ob rdečem opraskanem Peugeotu. Ker je v mojem smehu očitno razvidno upanje. Ker sem zdaj prav enako srečna in zaljubljena, kot sem bila takrat. Ker zdaj vem, da so se stvari morale zgoditi, da bo v naslednjih fotografijah naiven lesk mojih oči, nadomestilo zavedanje in zrelost. Ker sem zdaj v sedanjosti, kjer imam vse, česar prej nisem imela. 

 

Vatasta udobnost interiera

Ne vem, če veš, da lahko cel dan ostanem doma, ne da bi se zato počutila slabo. Nimam občutka, da sem zapravila dan, samo zato ker nisem počela nič vrednega zapomnjenja. Moji najlepši spomini  v resnici prihajajo iz malenkosti, iz brezdelnih dni, polnih drobnih sreč.

Moje najljubše poti vodijo skozi neobljudene ulice in parke. Všeč mi je, da se lahko pogovarjam z drevesi in da gledam kako listi počasi lebdijo v poletnem vetru.

Všeč mi je vožnja po praznih ravnih cestah v večernih urah in gledanje barv na nebu. 

Najmirneje se počutim, ko sem sama in občutim ultimativno sedanjost. Poslušam Johna Fruscianta in preteklost ter prihodnost ne obstajata. Nimam obveznosti, nimam misli, samo sem.

Zdaj sem mirna. Ležim na tuji jesenski terasi, gledam v sive gore iz pravljice, ki mi jo je pripovedoval tata za lahko noč. Z bršljanom, k svoje liste počasi že spreminja v rdeče. Poslušam ptičje pogovore in oddaljene zvoke civilizacije. Nebo je sivo in modro in se počasi spreminja pred mojimi očmi, ko oblaki potujejo čez nebo.

Všeč so mi odpovedani plani in nevihtne noči. In ko z zaprtimi očmi poslušam zvok valov na najbolj oddaljenem pomolu od vseh. Takrat čutim povezavo s svetom. Takrat sem najbolj mirna, v svojem notranjem prostoru, ki je v zadnjem mesecu spet napolnjen s soncem. 

Bez crne, bela ne bi vredela..

This is how I see it.

As an artist it is my responsibility to 

not have a boring life. To feel deeply. 

To listen to the stories of strangers. 

To try new things and go new places. To say yes.

To question everything. To find beauty in the common place. 

And to fall in love. Over and over. 

Because through the highs of love and the 

lows of the heartbreak I truly know what it is

to feel. 

- Nirrimi 

Roke potopiš v gosto rdečo snov v globinah mojega srca, za katero sem čisto pozabila, da sploh obstaja in v glavi se mi zavrti. Malo od napisanih besed na rožnatih listkih in tistih v pismu, malo od rdečega vina in malo dosti od tebe.

Pozabim na čudna občutja, ko se loviva po menzi, ko ti oponašaš race in jaz zleknjena v zelen fotelj umiram od smeha.

In potem na hodniku mi spet razbija srce in ne morem v sobo. Sedim na stopnicah, ker razen pozabljene, znova prebujene snovi v meni, to ni bil dober dan. Občutim kronično utrujenost. Utrujena sem od občutkov v sebi. Utrujena od krivde, od strahu in od lenobe.

Zvečer izrečem neumnost, ker imam preveč rada spominčice in ker me Frank Sinatra spominja na teden pred božičem in ti postaneš trivialen.

Nato zjutraj pletem komplikacije, ker to najboljše znam.

In on nenadoma postane živi duh, tudi če je v resnici že dolgo mrtev.

Daš mi lonček z vijoličnimi cvetlicami in imam močno potrebo, da bi te rože preživele. Jaz ti dam svojo sliko. Črn par, tik pred poljubom. Iz njunih glav, od katerih se gledalcu razkrijejo samo njune ustnice, prihaja eksplozija barv. Vseeno je na njej nekaj temačnega, ampak si želim, da ti ne bi opazil. Obesiš jo na steno v svoji sobi in jaz jo gledam v rdečkasti svetlobi. To je moj opomin, ker se preveč bojim nepremišljene rdeče v sebi.

Rišem slone, ki iz rilcev bruhajo vijuge in ne odpisujem na sporočila.

Ampak brez včeraj, danes ne bi spominjal na pletene košare, vonj po kavi, okus po pašti z gorgonzolo in na sončne žarke vzdolž ozke tlakovane ulice, nekje na jugu Italije.  

Time has a wonderful way of showing us what really matters

Prva ljubezen ima vonj po kokosu. 

Druga ljubezen diši po svežem milu iz mojega otroštva.

Prva ima občutek toplega jesenskega popoldneva.

Druga je sveže poletno jutro v času sončnega vzhoda. 

Prva je nasmešek. 

Druga je smeh.

Prva je tišina. 

Druga je pogovor do konca univerzuma. 

Prva je zbledela iz močne zelene v belo . 

Druga se dviga iz barv mojega najljubšega dela dneva in gre čez mavrico vseh mojih barv.

Prva ima okus po nevarnosti, ker odvzema.

Druga je varen topel objem in daje. 

Prva me je naučila kako čim dlje držati zrak pod vodo. 

Druga mi pomaga verjeti, da lahko s polnimi pljuči samo sprejemam sveži morski zrak.

Prva je bila premlada, da bi razumela.

Druga ima zelo staro dušo in razume moje luknje.  

Prva mi je odkrila rdečo barvo.

Druga mi je pokazala, da ima rdeča lahko tisoč odtenkov, od škrlatne, cinobra, vse do magenta. 

Prva je zadušljiv zadrževan čas tik pred nevihto.

Druga je bosi tek po travi po dežju. 

Prva ima okus po zobni pasti, rožnatih koktajlih in izdaji. 

Druga ima okus po lešnikih, pomaranči in sprejemanju. 

Prva me je držala v pesti. 

Druga me drži na dlani. 

Prva je bolečina. 

Druga je ljubezen.