Zdaj moje misli zapolnjujejo slike njegovih nog, videi iz New Yorka in razpadajoče hiše, podobne tistim iz Metke in Jankota. Končno sem našla pozitivna očala, Merkur se je končno premaknil iz uničujoče tranzicije in zvezde spet bleščeče osvetljujejo mojo pot.
Obiski nostalgije so vedno bolj redki in D mol ne doni več v prsnem košu.
Spet se navajam na brenčanje pikapolonic v moji sobi in na nekoč izgubljen, zdaj novo najden parfum L'Eau D'Issey. Navajam se na modrino in dotike, ki so tisočkrat bolj čisti od vseh prejšnjih in na nočne sprehode s talentiranimi ljudmi v avstralskih črnih plaščih. Na novo odkriti bar iz nekih drugih časov, na lepoto in znova prižgane oranžne lučke.
V lase se mi je ujel vonj breskve, ki privlači še zadnje letošnje čebele. Vreme ni najboljše, zato da lahko bolj cenimo sončne žarke. Čakam dom, da lahko govorim o zadnjih dveh tednih.
Želim govoriti o čolnarni, Besniških Rokovnjačih, zimzelenih drevesih premikajočih se v vetru, o rumenem balonu pred mojim oknom, Melody Gardot, scenarističnih konzultacijah z najboljšim mentorjem in njegovem poetičnem filmu, o upanju, Sarajevu, olupljenih pomarančah, ploščah z Ne daj se Ines in o Neli in mehkem občutku, ki počasi zapolnjuje moje črne luknje.
Hočem govoriti o jeseni.
