This is how I see it.
As an artist it is my responsibility to
not have a boring life. To feel deeply.
To listen to the stories of strangers.
To try new things and go new places. To say yes.
To question everything. To find beauty in the common place.
And to fall in love. Over and over.
Because through the highs of love and the
lows of the heartbreak I truly know what it is
to feel.
- Nirrimi
Roke potopiš v gosto rdečo snov v globinah mojega srca, za katero sem čisto pozabila, da sploh obstaja in v glavi se mi zavrti. Malo od napisanih besed na rožnatih listkih in tistih v pismu, malo od rdečega vina in malo dosti od tebe.
Pozabim na čudna občutja, ko se loviva po menzi, ko ti oponašaš race in jaz zleknjena v zelen fotelj umiram od smeha.
In potem na hodniku mi spet razbija srce in ne morem v sobo. Sedim na stopnicah, ker razen pozabljene, znova prebujene snovi v meni, to ni bil dober dan. Občutim kronično utrujenost. Utrujena sem od občutkov v sebi. Utrujena od krivde, od strahu in od lenobe.
Zvečer izrečem neumnost, ker imam preveč rada spominčice in ker me Frank Sinatra spominja na teden pred božičem in ti postaneš trivialen.
Nato zjutraj pletem komplikacije, ker to najboljše znam.
In on nenadoma postane živi duh, tudi če je v resnici že dolgo mrtev.
Daš mi lonček z vijoličnimi cvetlicami in imam močno potrebo, da bi te rože preživele. Jaz ti dam svojo sliko. Črn par, tik pred poljubom. Iz njunih glav, od katerih se gledalcu razkrijejo samo njune ustnice, prihaja eksplozija barv. Vseeno je na njej nekaj temačnega, ampak si želim, da ti ne bi opazil. Obesiš jo na steno v svoji sobi in jaz jo gledam v rdečkasti svetlobi. To je moj opomin, ker se preveč bojim nepremišljene rdeče v sebi.
Rišem slone, ki iz rilcev bruhajo vijuge in ne odpisujem na sporočila.
Ampak brez včeraj, danes ne bi spominjal na pletene košare, vonj po kavi, okus po pašti z gorgonzolo in na sončne žarke vzdolž ozke tlakovane ulice, nekje na jugu Italije.
