Mogoče pogrešam nekaj, česar v resnici nisem nikoli zares imela. Pogrešam samo en kanček več interesa, malo boja, malo skrbi. Spomini mi stiskajo pljuča, saj še vedno čutim sled občutkov iz preteklosti. Tvoj parfum v Italiji. Jeger cole vsak vikend. Najino plesanje in prve poljube. Mira mare. Pričakovanje smsjev. Občutek, ko sem dobila tvoje sporočilo in tisti dober neponovljiv občutek sreče. Počitnice, morje, palačinke, šampanjec, Božič, cimet, žirafe... Vse malenkosti in velike stvari, ki si jih naredil zame in so povedale več kot vse besede.
Bi se zdaj tudi tako potrudil? Ali se ti ne da več... Ker sem bolj naporna, starejša in bolj obremenjena? Ker se ti zdi brez veze, da se trudiš z mano in si naveličan, utrujen od vsega? In ker je mogoče lepše biti sam...
Kaj če ne bova trajala večno in bo marjetica nekega dne pokazala drugačen izid od pričakovanega?
